… bi postavili svojih 12 pravil za treniranje nekako takole:

1. Ne »lomi« me.
»Zvijaj« me, a ne me »zlomit«. Predstavi mi enostavne lekcije, ki jih bom lahko obvladal, potem pa postopno nadgrajujva znanje. Ne sili me da bi se spremenil; povabi me k spremembi. Bodi miren in potrpežljiv in presenečen boš, kaj vse bom storil zate.

2. Bodi jasen.
Če mi boš znal povedati, kaj želiš od mene, in te bom razumel, bom to tudi naredil. Ne kaznuj me, če te ne razumem. Povej mi na drugačen način. Jaz želim sodelovati s tabo.

3. Ravnaj z mano kot s konjem.
Sem konj in na to sem ponosen. Vendar, čeprav sva lahko zelo dobra prijatelja, nisem človek in nisem tvoj psiček!
Za dober odnos s konjem moramo spoznati njegovo osebnost in specifičnosti, ki so vtisnjene v genetskem zapisu vsakega konja. Konji želijo in potrebujejo, da z njimi ravnamo na njihov način, saj je to edini način, ki ga poznajo in so ga sposobni razumeti. Želijo in potrebujejo, da jih vodimo mirno, odločno in dosledno, vedno in kot konje. Zavedati se moramo, da odrasel konj tehta nekajkrat več kot mi, ima neprimerno hitrejše odzive kot mi in če ni pravilno, po »konjsko« vzgojen, če niso izpolnjene njegove osnovne prirojene in prvinske potrebe, je tudi nevaren in kot tak neprimeren za družabnika človeku.

4. Bodi »elastičen«.
Vem, da imaš zamišljeno, česa bi se moral danes naučiti, a popusti malo, če vidiš, da nisem zbran, da sem utrujen ali zbegan. Včasih potrebujem pomiritev in ponovitev kakšne preproste vaje, ki jo že obvladam, mi bo pri tem pomagala.
Včasih pride dan, ko nam gre vse narobe in bolj kot se trudimo, slabše nam gre. Če želimo priznati ali ne, se podobno dogaja tudi konjem. So zelo občutljiva bitja in nič nenavadnega ni, da se njihovo obnašanje spremeni in zbranost čisto upade, ko prevzamejo nadzor hormoni ali polna luna … ali pa samo »banalen« mrčes … Imejmo torej razumevanja v takih primerih, vedno pa končajmo začeto delo pravilno, v pozitivnem vzdušju in tako, kot želimo mi.
Moramo pa seveda znati ločiti, kdaj naš konj resnično ni zbran, kdaj pa nas samo preizkuša, ali mu morda ne bi bilo treba delati.

5. Zberi se, prosim.
Vedno zahtevaš mojo pozornost, ko delava skupaj, zato bi želel, da si tudi ti pozoren na to, kaj počneva. Ugasni mobilni telefon; pozabi na pogodbe in račune na pisalni mizi ali »skrivnostno« svežo prasko na avtomobilu ali svoje zadnje zdravniške izvide.
Bodi tu, z mano, zdaj, v redu?

6. Postavi prizorišče za uspeh.
Ker veš, da se bojim prosto tekajočih psov, pa tudi vrtnih kosilnic, ki ropotajo okoli maneže, mi najprej pomagaj premagati tovrstne strahove. Težko se bom namreč zbral in se naučil česa drugega, če me bodo nenehno strašili drugi dejavniki iz okolja.
S časom bom zate sposoben narediti karkoli kadarkoli, kjerkoli, vendar pa moram premagati veliko osebnih strahov na tej poti. S tvojo pomočjo mi bo to zagotovo uspelo.

7. Bodi dosleden.
Ko se učiva nekaj novega, kot je na primer spuščanje glave, da lahko pregledaš moja ušesa, bom hitro dobil predstavo o tem, kaj bi rad od mene, če me boš enako poprosil nekajkrat zapovrstjo, ni problema. A če midva to nekajkrat ponoviva, potem pa to želi narediti tvoj prijatelj Janez, ki ima čisto drugačen sistem pregledovanja ušes, se jaz lahko prestrašim, on pa se lahko razjezi. Prav zares težko pogruntam, kaj bi moral narediti, če dobivam različne namige za izvedbo iste stvari. Če pa si dosleden, dokler ne vidiš, da sem se naučil, lahko šele potem začnemo spreminjati in dodajati. Vzemi si čas in presenečen boš nad vsemi variacijami, ki se jih lahko naučim. In če bom imel težave z dohajanjem, lahko vedno ponoviva to, kar sva se najprej naučila, to je zaklenjeno v spominu. Samo dobro položi trdne temelje in bodi dosleden, to mi je všeč.

8. Z mano se poveži na moj način.
Všeč mi je, ko me odločno pogladiš po čelu in vratu; po tem sem sproščen in zadovoljen. Ne me žgečkati po nosu, trebuhu ali preponah in, prosim te, ne misli, da mi je močno trepljanje všeč. Odločno me gladi s krožnimi gibi in za vedno bova prijatelja.

9. Vzemi si dovolj časa.
Ko se ti kam mudi in okoli mene hodiš v naglici, »dišiš« po nestrpnosti in začutim lahko tvoj povečan srčni utrip. Včasih tudi sam postanem nervozen in vznemirjen.
Ko pri treningu preskočiš kak korak in me učiš česa novega, se včasih zgubim in se ne morem več spomniti najbolj enostavnih vaj. Najbolj mi je všeč, ko se okoli mene giblješ sproščeno in mi daš vedeti, kaj delaš ter si vzameš toliko časa, kolikor ga potrebujeva, da skupaj pogruntava kaj novega.

10. Bodi optimistično naravnan.
Ko greš proti meni, lahko razberem, ali pričakuješ, da bo šel trening dobro ali slabo. Če nosiš nasmešek, tudi sam čutim, da bova dobro sodelovala. Tiste dni, ko se ti mudi ali pa pričakuješ težave, zaznam tudi to in se znam postavit v obrambni položaj. Če bi mi takrat dal na izbiro, bi raje odkopitljal stran kot pa da bi se prepiral s tabo. Če si ti srečen, sem tudi jaz srečen.

11. Bodi fer in realističen.
Resnično cenim, da me razumeš, ker potem od mene ne boš zahteval nečesa, kar fizično nisem sposoben izvesti. Nikoli me ne boš poprosil, da bi vlekel pretežak tovor. In nikoli ne bova jezdila preko neprehodnega močvirja ali nevarno strmega pobočja. Vse dokler z mano ravnaš fer in od mene zahtevaš razumne stvari, ti ne bom nikoli odklonil sodelovanja.

12. Bodi objektiven
Ko delava skupaj, upoštevaj, kaj vidiš; ne razlagaj si stvari po svoje. Če me po zadnjih nogah oplazi trebušni jermen, bom seveda dvignil nogo. Prosim, zavedaj se, da sem to storil, ker sem se ustrašil. Ker ne vidim, kaj je pod mojimi nogami, bom brcnil v tisto, kar je napadlo moje noge. Gre za refleksni odziv. Potrebujem minuto, da spoznam, da mi nič ne grozi; potem noge seveda ne bom več dvigoval. Če se boš razjezil, ker boš mislil, da hočem brcniti tebe, imava težavo. Ko me boš bolje spoznal, boš razumel zakaj počnem določene stvari in mi boš pomagal premagati moje strahove.

Cherry Hill, How to Think Like a Horse (Storey Publishing, 2006)

Slovenski prevod te odlične knjige je izšel pri Tehniški založbi Slovenije!

Z veliko potrpežljivosti in predvsem spoštovanja konjevih pravil za treniranje se tudi najbolj “plašen raček” razvije v “samozavestnega laboda” 🙂 ~ in v procesu pridobljene izkušnje obeh so neprecenljive za osebno rast vseh, ki se jih zgodba dotika 😉

 

 
Tekst je informativne narave in ne more nadomestiti strokovnega mnenja. Bralcem svetujemo, da poiščejo nasvet kvalificiranega veterinarja in/ali strokovnjaka preden začno s kakršno koli diagnozo, zdravljenjem, terapijo oziroma delom s konjem.