Prva osnova: Voljno gibanje naprej.
Torej, ravno sem se vzpel na konja, sedim v sedlu in želim iti naprej. Ko nežno stisnem noge, bi brez razburjanja in upiranja konj moral začeti s hojo naprej, ravno naprej.
Konj bi se moral biti sposoben tudi zbrati. Uporabljam enakomerne odločne namige z nogami za zbiranje in bolj nežno za hitrejše gibanje naprej.
Voljno bi moral prehajati iz koraka v kas, pa tudi v galop, brez upiranja, z malo namiga in zbiranjem.
Ravno tako naj bi voljno prešel iz galopa v kas in v korak.
Torej, konj se voljno giblje v hitrosti, ki jo določam jaz.
Bolj kot je izšolan konj, bolj ravno se giblje. Sploh pri galopu. Večinoma se v desni galop krene tako, da se konja previje v desno, a izšolan konj s pravim namigom v pravem trenutku krene v desni galop izravnan in ravno naprej.

 
Druga osnova: Obračanje v levo in desno.
Vsak konj, ki ga jezdite, vsak konj, ki ga trenirate, se mora znati obračati v levo in desno.
V desno ga obračamo tako, da sežemo mehko po desni vajeti in pripravimo konjeve noge, da prestopijo v desno.
Konjevo telo sledi svojemu nosu.
Enako je pri gibanju naprej. Najprej damo namig za gibanje naprej, potem poprosimo za zavijanje. Mehko damo namig preko vajeti, potem pa dodamo malo zunanje vajeti in zunanje noge.
In takšni so začetki dobrih obratov.

 
Tretja osnova: Ustavljanje.
Elementi za ustavljanje so: s konjem se gibljemo naprej, nato se globje usedemo, zaokrožimo hrbet, rečemo »whoa« in potem potegnemo za vajeti, če je potrebno.
Če najprej potegnemo z rokami za vajeti, bo konjev hrbet postal vdrt, votel, njegov prvi del je dvignjen in zadnji obtežen. Konj je usločen (vbočen, vdrt), namesto da bi bil izbočen (napet, dvignjen = zbran).
Ko je konjev hrbet izbočen, dvignjen, je zadnji del lahek, konj spusti glavo in se lepo ustavi (ali izvede »slide«).
Če pa je hrbet usločen, je zadnji del težki, glava gre v zrak, noge se ne ustavijo, cel konj poskakuje in vas premetava v sedlu.
Postopek je enak v katerem koli hodu, mirno, tekoče in z občutkom globje sedemo in rečemo »whoa« ter potem, če je potrebno, poprimemo za vajeti.

Četrta osnova: Odstopanje.
Preden začnemo učiti odstopanje, se mora konj znati gibati naprej, obračati levo in desno ter ustavljati.
Kako odstopamo s konjem?
Gremo naprej, v koraku, zberemo konja (preko vajeti do brzde) in ko začutim, da se glava ukloni brzdi, odmaknemo noge in ga pustimo v odstopanje.
In kako sem ga to naučil?
Učil sem ga tako, da sva prijahala čisto v vogal maneže, do ograje, in od tam lahko pride ven edino ritensko, z odstopanjem.
Poprimite za vajeti, hodite naprej, zberite konja, odmaknite noge in začnite odstopati. Z nogami pa potem dodajate ritem in vzdržujete odstopanje.
Kako popravimo konja, ki ne odstopa naravnost?
Zamislite si, da je konj voziček na tri kolesa, eno spredaj, dve zadaj. Zadnji del mora biti bolj trden. Torej, ponavadi je prva reakcija jahača, ko mu konj odstopa postrani, da mu zadnji del popravi z nogo. A to ne gre dobro, saj premikamo dve kolesi. Če eno porineš, obe drsata postrani. Pravilno konja popravimo tako, da mu popravimo prvi del, prve noge in nadaljujemo ravno nazaj.
Kaj počnemo z rokami pri odstopanju?
Podobno kot pri veslanju, vrtimo v zapestju. Konj gre naprej, roke pa delajo: whoa – popusti, whoa – popusti, whoa – popusti.
Ali čutite, koliko bolje je to za konja?
Ker mu niste skozi obešeni na brzdo ampak mu dajete možnost, da sam odstopi.
Sčasoma, na tak način, ko dodajate tudi še namige z nogo, bo vse, kar bo potrebno za odstopanje: ježa naprej, popustim noge, stisnem enkrat za namig in konj ravno odstopa.

Peta osnova: Zbranost (in povzetek).
Konj bi se moral biti sposoben zbrano nositi.
Naj ne bi dvignil glave, ko dobi namig za naprej.
Dviganje glave je direktno povezano z nezbranostjo. Konj dviga prvi del, namesto da bi se poganjal od zadaj. Če torej ostane glava nizko, je običajno zbran, ker ima aktiviran zadnji del.
Konj naj bi gladko izvedel two-track v koraku, kasu, kakorkoli, preko maneže, enako sidepass.
Razlika med konjem, ki samo skrije glavo pri ustavljanju in tistim, ki se pravilno zbere je, da slednji deluje kot harmonika. Če se spodvije glava, zadnjica pa ne, smo ga nekje pri treningu udarili mimo, ker to pomeni, da konj samo skrije glavo in ne uporablja zadnjih nog, skočnega sklepa.
Kaj je bolj pomembno, da konj dela s skočnim sklepom ali da spusti glavo? Morajo uporabljati skočni sklep. Konj mora delati od zadaj naprej.
Včasih smo, če smo imeli težave pri ustavljanju, rekli: Glava gor, zadnjica dol. In potem ga naučiš spustiti glavo. Enako kot pri ustavljanju, najprej ga moraš naučiti teči naprej, potem šele ustavljati. Obvladati mora določene osnove, preden gremo naprej.
Ponovimo torej 5 osnov, urite jih vedno, ko ogrevate konja. Delajte na gibanju naprej, naravnost, da je obrat v levo in desno tekoč, da se konj mehko odziva na namig vajeti; ali, če je že bolje ujahan, na polaganje vajeti (neck-rein) … In da je voljan in dela tekoče ter z občutkom (ko je /eden od težavnih konjev/ delal narobe, je bila glava v zraku, ko je delal pravilno, je spustil glavo), tako to deluje. In ko se spodobno ustavlja in dobro odstopa, mu lahko odmikamo zadnji del naokoli, ga lahko zberemo in tako dobimo veliko kontrole.
Konji, ki imajo slabe navade, večinoma niso dobro izurjeni, običajno manjka znanje vsaj ene od petih osnov.
In govorim o konju, ki se slabo obnaša ko je naložen v prikolici, ko je privezan, ki ni pri miru, ko se ga zajaha, ko se ga jaha naokoli, običajno je za to krivo neznanje, tisti, ki ga je uril, je zatajil pri učenju ene od petih osnov.

Vir: Al Dunning za Horse&Rider Magazine

prevod po zvočnem zapisu: DoroTeja
Tekst je informativne narave in ne more nadomestiti strokovnega mnenja. Bralcem svetujemo, da poiščejo nasvet kvalificiranega veterinarja in/ali strokovnjaka preden začno s kakršno koli diagnozo, zdravljenjem, terapijo oziroma delom s konjem.