Malo za šalo, malo zares, prepisano iz “Velika sodobna kuharica”, Naša žena, 1954.

Preden sedemo k jedi, si moramo brezpogojno umiti roke in očistiti nohte s krtačko, da bodo popolnoma čisti. Sama po sebi umevna nam bo postala ta navada in nam bo prešla v meso in kri ob pomisli in trajni zavesti, da prijemamo čez dan z rokami umazan denar, nečiste kljuke itd. Zlasti gospodinja, ki se dotika pri svojem delu raznih predmetov, mora paziti na čistočo rok, preden deli jed in sede v krog svoje družine. Najlaže se temu privadi otrok v najnežnejši dobi, če ga mati skrbno navaja k temu. Prav tako si moramo urediti lase, vsaj z nekoliko potegljaji glavnika ali s ščetko. Često je gospodinja od kuhanja pri štedilniku vsa prepotena. Tudi njej bo jed bolj teknila, če se bo pred jedjo preoblekla v snažno domačo obleko.
Ako imamo povabljene goste, moramo posvetiti svoji zunanjosti še več pozornosti, kajti že s svojo negovano osebo kažemo gostu, da cenimo njegovo prisotnost. Malomarna zunanjost goste odbija.
Ko je v kuhinji in sobi v glavnem vse pripravljeno za sprejem, se umijemo, si skrbno uredimo lase in se preoblečemo. Moški naj skrbi za čisto srajco, obrito lice in urejeno pričesko. V veliki vročini smejo sedeti moški pri večerji ali obedu brez suknjiča le, če jih gospodinja k temu ljubeznivo nagovarja, a tudi le med prijatelji in dobrimi znanci, nikdar pa pri slovesnih prireditvah. Če pride k obedu kdo močno nadišavljen s cenenim parfumom, dokaže samo, da ni kultiviran.
V goste prihajamo vedre volje. Tudi gospodinja in njena družina naj ne pokaže slabe volje ko sprejema goste, čeprav je imela neprijeten doživljaj. Prostora, ki so nam ga nakazali pri mizi, ne smemo menjati svojevoljno, četudi nam morda sosed na desni ali levi ni po volji. Pač pa mora gospodinja pred določanjem sedežev temeljito premisliti, da ne bo posadila skupaj ljudi, ki si niso dobri. To bi omizju že v začetku skalilo dobro voljo.
Sedemo šele, ko nas gospodinja k temu pozove, v domačem krogu pa, ko sedejo starši ali starejše osebe. Ko sedamo, ne drsamo s stolom po tleh, ampak ga nalahko dvignemo in sedemo neslišno. Sedimo pokonci, s hrbtom se ne naslanjamo na stol, roke držimo v naročju, noge neprisiljeno na tleh, v naravni drži, ne pa morda stegnjene pod mizo ali prekrižane. Roke segajo pri mizi preko roba, samo do členka. S komolci se ne podpiramo, pritegnimo jih čim tesneje k telesu. S prtom se ne igramo, če smo morebiti v zadregi; tudi umazanih prstov ne brišemo vanj.
Juho jemo neslišno. Žlico držimo v sredi s palcem, kazalcem in sredincem. Ne zajemamo juhe prav s polno žlico. Nosimo jo k ustom tako, da obrnemo konico žlice k ustom in da teče juha tako rekoč sama vanje. Tako se ognemo glasnemu srebanju. Vroče juhe ne pihamo; žlice ne obliznemo, ko nehamo jesti, marveč jo položimo tiho na prazen krožnik. Krožnika ne nagnemo proti sebi, če smo v gosteh, da bi juho do zadnjega pobrali.
Pri jedi ne cmokamo. S polnimi usti ne govorimo; grižljaj prej pogoltnemo in se šele potem razgovarjajmo; razume se, da tega ne moremo storiti, če imam prepolna usta. Z jedilnim orodjem ne drsamo po krožniku; čim tiše ravnamo z njim, tem bolj kulturno je naše vedenje pri jedi.
Jesti začnemo šele, ko nam postrežejo ali ponudijo; vendar pa pazimo, da začne prva gospodinja, v domačem krogu pa starši ali starejši ljudje.
Prtič iz blaga si pogrnemo na kolena, otrokom pa ga privežemo okoli vratu. S prtičem ne brišemo ne krožnikov ne jedilnega orodja, ker bi to pomenilo, da se nam ne zdi dovolj snažno pomito. Doma po obedu prtič zložimo, v tuji hiši pa ne. Položimo ga na mizo zraven krožnika.
Ne bodimo radovedni, kakšne jedi servirajo. Grdo je, če stegnemo vrat čez soseda, ki mu strežejo preje kot nam, da bi videli kaj prihaja na mizo in že naprej izbrali večji in slastnejši kos. Po naloženi plošči ne brskajmo, da bi iztaknili kaj boljšega, marveč vzemimo tisto, kar je na vrsti. Če se nam zdi kos mesa prevelik, ga ne režemo na plošči, ampak ga vzamemo celega na svoj krožnik. Nezaužito meso pustimo na krožniku.
Jedi ne zahtevajmo drugič sami. Počakajmo, da nam jo ponovno ponudijo. Če nam kaj posebno diši, si ne naložimo preveč na krožnik, da ostane še za druge kaj. V kuhinji določijo za vsakega porcijo in gospodinji bi bilo mučno, ko bi za koga zmanjkalo. Zavedajmo se, da so nas povabili zaradi prijetne družbe, ne pa zato, da bi se do onemoglosti nasitili. Ako pride na vrsto jed, ki je še ne poznamo, je vzemimo prav malo in opazujmo druge, kako jo jedo in kako uporabljajo pri tem jedilno orodje. Če kako jed iz kakršnega koli vzroka odklonimo, rečemo: »Hvala«, nikdar ne »Sem sit, ne morem več!«
Ako strežejo tako, da kroži plošča ali skleda okoli mize, jo ponudimo sosedu s »Prosim«; vzamemo pa jo od njega s: »Hvala«. Med obedom pazimo, da ne polijemo prta, v ožjem krogu se v takem primeru oprostimo gospodinji. Če najdemo v jedi las, kamenček, črva, ga ne odložimo na rob krožnika, marveč ga odstranimo tako, da sosedje tega ne opazijo in da ne spravimo domačih v zadrego. Pripravljenih jedi ne kritiziramo, da ne kvarimo teka še drugim.