Postavljanje omejitev, disciplina in vzgoja so dostikrat napačno razumljeni pojmi. Vzgajanje in discipliniranje ni pretepanje! Z vzgojo, osnovno kulturo in socializacijo, pa tudi disciplino, se žrebe sreča že takoj po rojstvu. Ljudem nam torej dosti truda prihrani dobra plemenska kobila in ostali člani črede, v kateri žrebe raste. Ti postavijo norme, na nas pa je, da to vzdržujemo in nadgrajujemo.

Disciplina so sistematične inštrukcije, ki pripeljejo konja na pravo pot oziroma ga postavijo na pravo mesto. Discipliniranje je tudi popravljanje neželenega obnašanja in reagiranja. To nikakor ni isto kot fizično kaznovanje. In tudi ko rečem »popravljanje«, s tem ne mislim na udarce. Konji so zelo učljive živali, z odličnim spominom in »učenje« po principu fizičnega nasilja je, blago rečeno, žaljivo. Mislim, da velika večina konj nima težave s sprejemanjem razumnih omejitev in discipline. Probleme imajo s tem, na kak način jim želijo ljudje to vsiliti.

Kako pa je to v naravi, med prostoživečimi konji? Obstajajo tam kakšne omejitve ali pravila?
Seveda obstajajo, ne samo da obstajajo, so zelo stroga in nespoštovanje lahko prinese najstrožjo kazen, izgon iz črede. Moč je v številu. Preživetje konj v čredi je odvisno od spoštovanja vodje ter strogega upoštevanja hierarhije, pravil in omejitev, torej konju vzgoja in disciplina nista neznana pojma. Posamezniku, ki tega ne upošteva, grozi izključitev iz črede. V divjini pa ima osamljen konj minimalne možnosti preživetja. A ni nam treba v divjino, poglejte svojo čredo doma. Ali kobila dovoli svojemu žrebetu početi vse, kar se mu zljubi? Ali pa se ga po opozorilu ali dveh (drža telesa, pogled, z ušesi in/ali repom) tudi fizično dotakne, da ne rečem zmerno brcne?! Ja, tudi majhno žrebe lahko dobi brco, če pride preblizu drugemu konju, takemu, ki je na lestvici pred njegovo mamo. To je socializacija, navajanje na pravila in norme, ki veljajo v čredi. Brez postavljenih meja, brez določil, kaj se sme in kaj ne, bi v čredi vladala zmeda in taka čreda je ranljiva, njena možnost za obstoj se zmanjša. S tem, ko zahtevamo red in disciplino, ne počnemo nič takega, kar med sabo ne bi počeli konji. Če konju ne postavljamo meja in omejitev, mu s tem ne izkazujemo naše neskončne ljubezni, ampak delamo iz njega čisto navadnega delikventa. Kakšna je konjeva bodočnost, če se ne zna obnašati po pravilih, ki zagotavljajo varno sobivanje človeka in konja? Prav rožnata zagotovo ne. Morda je za koga čisto v redu, da njegov konj pač počne, kar ga je volja. A kaj se zgodi, če mora tak konj, iz kakršnega koli razloga, iskati novega lastnika? S kakšno popotnico ga pošljemo v svet, kako bo le-ta toleriral njegovo pomanjkanje discipline in spoštovanja omejitev? Kakšno prihodnost uporabnega konja mu torej gradimo? Ker glede na ogromno ponudbo na trgu je usoda »neuporabnih« konj dokaj negotova.

DoroTeja

Tekst je informativne narave in ne more nadomestiti strokovnega mnenja. Bralcem svetujemo, da poiščejo nasvet kvalificiranega veterinarja in/ali strokovnjaka preden začno s kakršno koli diagnozo, zdravljenjem, terapijo oziroma delom s konjem.