Nadaljevanje TEGA in TEGA prispevka.
Usta
Konj, ki »žveči jezik« ali nenehoma nekaj počne z usti, ko nima brzde v njih, sporoča, da se bodisi dolgočasi, ali pa je razdražen, nervozen, morda frustriran. Sproščena, mehka in zaprta usta govorijo ravno nasprotno: konj je umirjen in voljan sodelovati. Moramo pa razlikovati med slednjimi in pa usti, ki so zaradi strahu, nerazumevanja, nervoze, stisnjena skupaj in trda »kot kamen«. Pri učenju novih stvari se s tem dostikrat srečamo, in če konju pravilno razložimo, kaj želimo od njega in nas on razume, nam to pokaže s sprostitvijo ustnic in »žvečenjem« ter oblizovanjem. Gre za tipični trenutek pri učenju, ko si oddahne in se sprosti.
Še več lahko izvemo, ko ima v ustih brzdo. Sproščena usta so vedno najbolj odzivna usta, zato seveda najraje vidimo, da konj brzdo drži z mehkimi ustnicami. Počasni premiki brzde po ustih so znak, da si bodisi namešča brzdo ali pa pomaga krožiti slini, kar je v redu. Prav tako se lahko začne ukvarjati z brzdo, če od njega zahtevamo nekaj novega, zahtevnejšega, a to je še vedno sprejemljivo.
Vse ostalo hitro in pogosto premikanje ter izogibanje brzdi so znaki fizičnih težav, bodisi zaradi menjave zob, volčjih zob, špic oz. kapic ali pa zaradi premočne roke jahača in neustrezne brzde. Seveda obstaja tudi »psihičen« razlog. Konj, ki brzdo hitro »premetava« po ustih, zna biti (preveč) stimuliran, »nabrit«, nervozen, v strahu, negotov ali v napetem pričakovanju (npr. pri kakšnem od hitrostnega dogodka).
Odpiranje ust je še ena od težav, s katero se lahko srečamo. Western uzda nima nosnika, ki bi omejeval odpiranje ust in konj hitro ugotovi, da se brzdi lahko izogne. Vendar rešitev tega ni namestitev tesno zapetega nosnika. Konj nam namreč sporoča, da smo z namigi preko brzde premočni, zato moramo najprej odpraviti razlog za tako početje in kontrolirati svojo roko ter pritisk, ki ga povzročamo.
Oči
Veliko, temno, prijazno oko je znak inteligentnega in zaupljivega konja. Ne glede na samo fizično velikost očesa pa je razširjen pogled znak, da je konj vznemirjen, bolj, kot se dviguje zgornja veka, bolj je vznemirjen ali zaskrbljen. Vsekakor je to lastnost, podobna človeški, ravno tako kot oko, ki se zoža, ko se konj razjezi. Pri komunikaciji pa moramo upoštevati tudi dejstvo, da mu je zaradi tega, ker je »plen«, narava dala sposobnost zelo dobro videti stvari v daljavi. Govorimo torej o daljnovidnosti. Ta mu v primeru, če se počuti ogroženega ali je prestrašen, omogoča, da lahko pravočasno pobegne od nevarnosti. Po drugi strani pa to pomeni, da so predmeti, ki jih gleda zelo od blizu, pogosto »zabrisani« in jih težko jasno razloči. Dodatno pa ima konj še monokularni in binokularni pogled na svet. Monokularen pogled pomeni, da z vsakim očesom vidi različne stvari oziroma različni sliki okolice. Binokularen pogled pa je, ko se skoncentrira na en predmet z obema očesoma hkrati. To mu vzame nekaj časa, saj so oči postavljene precej narazen in jim slika mirujočega predmeta »skače« levo – desno.
Koža
Konji s fino, tanko dlako in kožo so skoraj praviloma bolj občutljivi od tistih z bolj grobo dlako in debelejšo kožo. Občutljiv konj nam veliko pove tudi preko svoje kože, saj z njo dostikrat trza, kot bi se nanj usedla muha, vendar nam samo na svoj način sporoča, da mu nekaj ni všeč.
Lynn Palm za American Quarter Horse Journal
Prevod in priredba: DoroTeja
Tekst je informativne narave in ne more nadomestiti strokovnega mnenja. Bralcem svetujemo, da poiščejo nasvet kvalificiranega veterinarja in/ali strokovnjaka preden začno s kakršno koli diagnozo, zdravljenjem, terapijo oziroma delom s konjem.
