“Zelenemu konju, takemu vznemirjenemu in negotovem, bom pustil, da se stisne k meni. Ker to ni znak nespoštovanja, konj samo išče podporo in ugodje. Dovolim mu, da pride k meni in potem ga bom božal in počohal in mu na tak način povedal, da sem zadovoljen, ker si je izbral mene.
Potem pa ga postopoma, to je pač del procesa, pošljem nekaj korakov stran od sebe, da spozna, da tudi tam lahko čuti ugodje moje bližine. A ne bom zahteval, da stoji tam dolgo. Povabil ga bom nazaj k sebi in rekel, fant, to je bilo pa super, resnično si veliko tvegal. In spet ga bom pocrkljal, pa ponovno poslal stati stran. Tokrat nekaj korakov dlje, rekoč, morda boš tudi tam lahko zadovoljen in se boš še vedno zavedal, da sem povezan s tabo.
Morda se bo naučil stati pri miru malenkost dlje in bo ugotovil, da sva še vedno povezana.
In še preden se prav zaveš, bo lahko stal na mestu, pri miru, kar nekaj časa, in prišel nazaj, ko ga bom poklical, pod mojimi pogoji, ne ko si bo on tako zamislil.
Povabil ga bom k sebi in rekel, fant, to je bilo pa dobro, dobro si se odrezal, kar dolgo si tam stal priden. Pa ga bom pobožal, počohal, in rekel, ah, poskusiva zopet. Tudi to je proces. Ne pridemo kar naenkrat od tega, ko rine vame in želi preko mene do tega, da stoji 10 korakov stran in je fokusiran name celo neskončnost. To je nerealno pričakovanje. Za vse, kar prejmem od konja, delam z majhnimi koraki, da vsakič malo po malo napredujeva.”

Buck Brannaman (7clinics.com)

prevod po zvočnem zapisu: DoroTeja
Tekst je informativne narave in ne more nadomestiti strokovnega mnenja. Bralcem svetujemo, da poiščejo nasvet kvalificiranega veterinarja in/ali strokovnjaka preden začno s kakršno koli diagnozo, zdravljenjem, terapijo oziroma delom s konjem.