Ta konj je precej plašen, zaskrbljen in že kar nekaj časa nisva delala s ponjavo.
Saj se bo hitro privadil, ampak, a vidite, kakšne so njegove prve reakcije? Seveda bi lahko malo jahala naokoli in bi si pridobil malo samozavesti … a… tu se vidi malo zaskrbljenosti, vidite, razmišlja »Strela, tega pa že dolgo nisem videl.« Zato se vedno vračam na ponjavo. Malo delava, pa nekaj časa ne, pa potem spet, veliko časa bova porabila na tem. In ni, da bi skakal v zrak ali me brcal v trebuh vsakič, ko jo vidi, a tudi ni povsem sproščen v bližini ponjave, daleč od tega. Dostikrat jo uporabim, da z njo premikam konjeve noge, kot bi imel zastavico. Čeprav konji prenesejo, da se jih s ponjavo dotika, to še ne pomeni, da je zadeva zaključena. Skozi vaje bova počasi prišla do tam, ko mi ne bo treba biti več tako pazljiv in pozoren okoli ponjave.
Večina ljudi se ne zaveda, koliko časa je potrebnega, da se konji res navadijo na takšne stvari. Nekaj malega delajo, včasih ravno toliko, da je vse skupaj še slabše. Ne vadijo dovolj, da bi s konjem dejansko dosegli napredek. To vzame veliko časa.
Vedno odsvetujem jahanje čez ponjavo, ko je samo tako vržena na tla. Ker, kar se zgodi, ko ljudje to počno, in, ponavljam, to ni dobra ideja, konj pride do ponjave, stopi nanjo, potegne proti sebi … kar naenkrat ta stvar poskoči pod njegovo glavo … in … pa-pa …
Če že, potem ponjavo vsaj na vogalih zagrnite s peskom, zemljo, da ne more nikamor.
Recimo, da imate težave pri nalaganju konja na prikolico. Torej, to je izziv, ravno tako kot nalaganje. Naj konj sam pogrunta. Ve, da me mora spoštovati. Tega konja lahko hitro spravim preko ponjave, a bom šel počasi, ker vam želim pokazati, kaj boste morda morali vi narediti. Toliko, da boste vedeli. Ker boste morda stali pred ponjavo cel božji dan in vam ne bo uspelo.
(Buck odmakne ponjavo, da naredi prehod med ogrado.)
Za začetek ga bom poslal mimo ponjave. Naj se sam potrudi, ne bom ga gnal, naj dela sam.
Zdaj pravi: “Tole je šlo pa za las.”
Včasih je dovolj, da s koncem povodca udarim po svojih »armitas« (kalifornijski stil »chapsov«, krajši, izdelani izključno samo iz usnja, op. p.), da ga vzpodbudim. Ne bom se ga dotikal s povodcem, če se mi ni treba. Torej, morda bova rabila kakšno minuto, da prideva do rezultata, s katerim bova zadovoljna.
(Vidite, konjem res ni všeč, ko pade pesek na podlago in takole zašumi.)
Ponjavo potegnem malenkost bližje ogradi, da mu bo malo težje izogniti se je. Če ne bo šel, se ga lahno dotaknem s koncem povodca. In ko mu gre bolje, narediva naslednji premik ponjave. Počasi tako prideva do tega, da bo ponjava do ograde in jo bo prečkal.
Buck Brannaman (7clinics.com)
prevod in priredba po zvočnem zapisu: DoroTeja
Tekst je informativne narave in ne more nadomestiti strokovnega mnenja. Bralcem svetujemo, da poiščejo nasvet kvalificiranega veterinarja in/ali strokovnjaka preden začno s kakršno koli diagnozo, zdravljenjem, terapijo oziroma delom s konjem.