Ni starost konja tista, ki določa, ali je konj ujahan ali ne. Gre za količino dela in truda, ki je vloženo v tega konja, da bi bil dobro in pravilo ujahan.
Vse prevečkrat me zmrazi, ko se pogovarjam z ljudmi o težavah, ki jih imajo potem, ko so si kupili »ujahanega« konja. Neposlušnost, nespoštovanje, brcanje, ritanje, »mački« pod sedlom, nepopuščanje pritisku, neodzivnost na namige … je samo nekaj od težav, s katerimi se soočajo novopečeni lastniki. In verjeli ali ne, najmanj je pri vsem tem kriv konj. Sploh takšen, ki ima za sabo mesec, največ dva urjenja, potem pa je bil za nekaj let spuščen na pašo, ali pa zaprt v boksu. To ni ujahan konj, čeprav je star pet, šest ali sedem let! Sploh ni pomembno, kako se je trener mesec ali dva trudil, če potem znanja s konjem nihče ne utrjuje. Da bi bila konjeva »sreča« popolna, prenekateri novi lastnik pred nakupom sploh ne preveri, kako je konj ujahan in ali sploh odgovarja njegovim sposobnostim in željam, ali sta »kompatibilna«. Zaradi izredno lahkomiselnega odnosa do samega koncepta western jahanja pa pride tudi do nesmiselnih situacij, ko ljudje kupujejo western ujahane konje in hkrati jasno dajejo vedeti, da nimajo nikakršne želje ali volje sami se naučiti tovrstnega načina ježe. Saj konj enostavno nima poštene prilike, da pokaže svoj potencial.
Kako torej opredeliti izraz »ujahan konj«?
“Ne morem vam podati definicije, kaj je ujahan konj, lahko pa vam ga opišem. Odpravim se torej v hlev, po svojega ujahanega konja. Odprem vrata boksa in on se obrne z glavo proti meni. Ni mi ga treba loviti po boksu ali stisniti v kot, da bi mu nataknil uzdo, niti mi ne obrača zadnjice. Spusti glavo, da ga lahko hitro in mirno zauzdam. Ne izmika glave, ne stresa in ne dviguje je. Peljem ga iz boksa, do prostora za sedlanje. Spustim vajeti na tla, vzamem krtačo in ga začnem čistiti. Hodim okoli njega, krtačim tudi grivo, rep, tu in tam ga pobožam in tako pohvalim, ker stoji pri miru. Namestim mu podsedelnico, nato še sedlo. Še vedno mirno stoji, tako, kot sem ga pripeljal, z vajetmi spuščenimi na tla. Vodim ga do maneže, do konca zapnem podprsnico in se povzpnem v sedlo. Pri tem ne premakne nobene noge. Pogladim ga po vratu in odjezdim na popuščenih vajetih, v sproščenem koraku. Po nekaj minutah zaprosim za pojačan korak. Spusti glavo, podaljša korak in pospeši, še vedno na popuščenih vajetih. Potem se odločim, da bova galopirala. Dam namig in v trenutku začne galopirati, mirno in sproščeno. Skrajšam vajeti in predlagam, da bi galopiral bolj zbrano. Odgovori nemudoma, postavi glavo v vertikalo in mehko zbrano galopira naprej. Po nekaj krogih se ustavim in se začnem pogovarjati z drugimi jahači v maneži. Stoji pri miru, ne koplje, ne sili bliže k drugim konjem. Potem grem v kasu naprej na popuščenih vajetih, ga zberem in zaprosim za pojačan kas diagonalno čez manežo (»leg-yield«). Nato narediva »side-pass« (hoja diagonalno, ko je telo konja poravnano) v koraku. Sledijo menjave galopa na ravnini, pri tem pazim, da jih naredi mirno in počasi, brez pohitevanja. Nato narediva še nekaj obratov, ne hitrih spinov, samo enakomernih ritmičnih obratov za 360 stopinj okoli notranje (»pivot«) zadnje noge. Zaključiva z odstopanjem, narediva vsaj 100 čevljev v ravni črti, na popuščenih vajetih.
Nato se odločim, da obiščeva mojega prijatelja, zato konja naložim na prikolico. Nanjo gre mirno, kot bi šel v svoj boks. Ko prispeva, ga razložim in privežem za prikolico, da s prijateljem popijeva kavo. Konj stoji mirno, brez nabijanja, brez kopanja lukenj, čaka. Odjezdimo, pot nas vodi po naravi, skozi grmovje, prečkamo potoke, srečujemo živino, nič ga ne razburi. Odpirava in zapirava vrata ograj, brez da bi mi bilo treba razjahati. Mirno in brez skrbi greva lahko tudi na parado ali blagoslov, takoj za godbo na pihala in vem, da ne bo niti trepnil. To je moj triletnik in z njim dosledno delam kakšno leto dni. Ve, kaj je uravnoteženost, pravilna drža glave, kontrola prvega dela in zadnjega dela, menjava galopa, pojačan hod, ustavljanje in osnova spina. Nimam nikakršnih skrivnosti pri urjenju, sam konj ni nič posebnega, ne glede rodovnika, konformacije ali genetike. Je pa soliden konjiček, zahvaljujoč pravilnemu urjenju. Nikoli se ga ni prisiljevalo ali prehitevalo. Urjen je bil pod situacijami, ko je moral sam razumeti, kaj se želi od njega. To je poanta moje zgodbe. Urjenje konja z uvidevnostjo. Vse preveč entuziastov je pod napačnim vtisom, da je šolanje dobrega konja stvar meseca, kvečjemu nekaj mesecev dela. Ta ideja je strašno napačna. Sam mislim, da traja minimalno dve leti, da pravilno izšolaš res ujahanega konja. Dve leti rednega jahanja na vedno enak način z vedno enakimi namigi. Razmislite o tem. Ne obstajajo hitro natrenirani in hkrati dobro ujahani konji.
Jack Brainard: If I Were To Train A Horse, odlomek
Uvod, prevod in priredba: DoroTeja
Tekst je informativne narave in ne more nadomestiti strokovnega mnenja. Bralcem svetujemo, da poiščejo nasvet kvalificiranega veterinarja in/ali strokovnjaka preden začno s kakršno koli diagnozo, zdravljenjem, terapijo oziroma delom s konjem.
