Da bi uspešno trenirali konja, moramo najprej ugotoviti logični napredek treninga in v našem primeru bomo začeli z že začetim konjem. Skoraj vsi trenerji imajo svojo shemo ali metodo kako začeti s konjem. Sedaj lahko vidimo vse sorte „round pen dejanj“, ki primarno vključujejo konjevo prvo ježo. Vsa ta dejanja so kopije Toma Dorrance-a, ki je nesporen mojster tega. Dosti teh round pen mojstrov bo reklo, da so se tega naučili kje drugje, a jaz vem bolje. Kakorkoli že, veliko je načinov za prvo sedlanje in jahanje konja in ne bomo se spuščali v ta aspekt treninga. Predvidevajmo, da konj sprejme sedlo in gre v koraku mirno.
Se spomniš našega prvotnega načrta in cilja? V mislih imamo enega super konja, ki bi ga radi duplicirali. Kaj ga je naredilo tako odličnega? Če vemo ali ne, odličen je zaradi tega, ker izvršuje manevre korektno, mirno, z lahkoto, voljno, mehko in na mig. To je znamenje dobrega konja in to je naš cilj. Najprej ga moramo varovati pred situacijami, opisanimi v prejšnjem poglavju.

Verjetno najpomembnejša stvar, ki jo moramo imeti v mislih je, da vse, kar delamo s konjem, temelji na kontroli. Mi kontroliramo konja in vsak njegov gib, ki ga naredi, tudi kje in kako stopi. To je temeljni pogled na trening konja in naš čas, ki ga bomo preživeli z njim, bo obdelovanje teh elementov kontrole in ko jih utrdimo, jih še izpilimo.
Vidimo lahko konje, ki delajo skoraj neverjetne gibe na skoraj nevidne namige. Čudoviti sliding stopi na popuščenih vajetih, visoki skoki z lahkoto, na trebuhu pred kravo in spini, da se kar megli. To so gibi, ki so tako lepi, da je nad njimi navdušen tudi ne-konjar in vsi temeljijo na izpiljeni kontroli. Kako pristopimo k izvajanju mehanizmov kontrole in kje začnemo? V tej fazi je mnogo konjev „zaribanih“ ker trenerji pozabijo na začetek in se napotijo proti koncu. Druge sekvence treninga se obidejo ali ignorirajo.
Pa vendar je eno neizpodbitno, trdo kot skala, nesporno pravilo, ki ga pri treningu konja moramo slediti: „Da bi kontrolirali konja, moramo najprej kontrolirati njegove dele.“ To je čista osnova treninga. Katerikoli konj, ki naredi napako, ima problem ali je slab na določenem področju, je živ dokaz da je bil en njegov del zanemarjan ali nepravilno treniran. Vse se vrača na dele.
Kaj pa torej so deli? Kot že naziv namiguje, „deli“ so deli konjevega telesa, ki uravnavajo njegovo gibanje. S stališča anatomije jih je stotine, a mi smo primarno skoncentrirani na pet ali šest delov. Če smo previdni in natančni, lahko s temi nekaj deli veliko naredimo.
Najprej moramo šolati in pripraviti konjevo glavo in držo. Konjarji se že tisoče let zavedajo dejstva, da je kontrola veliko lažja ob primerni drži glave. Zgodovina nam pove, da so Skiti prvi udomačili konja. Najprej so uporabljali trak usnja za kontrolo ust, a so kmalu ugotovili, da gre bolje s kosom palice ali kostjo kot brzdo. Seveda danes vemo, da lahko konj vse naredi bolje s pravilno držo glave in to mora biti naše prvo področje, na katerega se bomo skoncentrirali pri kontroli delov.
Drugi del v našem prizadevanju za kontrolo je vrat. Ker je glava pritrjena na vrat, to dvoje skoraj deluje kot eno. Glava je podaljšek vratu ali obratno. Vemo, da je konjeva kompletna drža odvisna od pozicije vratu. Prav tako vemo, da vrat deluje kot ravnotežni vzvod oziroma oporišče vzvoda pri diktiranju pozicije celega telesa. Če rečemo, da je vrat poglavitno področje kontrole v našem treningu, gre za precej blago navedbo.
Z anatomskega gledišča vemo, da se prvo vretence na konjevem vratu imenuje atlas in konju dovoljuje premikanje glave gor in dol, kar je glavni faktor pri zbranosti. Naslednje vretence je axis in dovoljuje rotiranje glave na vratu. Prav tako vemo, da pregibi med zadnjimi petimi cervical vertebrae (vretenca vratu) omogočajo lateralno gibanje konjevega vratu, lateralno ukrivljanje skupaj z nekaj stopinjami bočenja vratu, vse to pa nam pomaga razumeti, kako uporabiti konjevo anatomijo, kot tudi njegove omejitve v procesu treninga.
Dosti trenerjev meni, da usmerjanje konjeve glave v eno smer avtomatsko pošlje konja v to smer in da sta glava in vrat volan. Ne gre tako in zakaj ne, bomo izvedeli kasneje.
Slišimo konjarske opise vratov, kot na primer, ta ima vrat vlečnega konja, ta ima narobe postavljen (upside-down), debel vrat, tenek vrat, jelenji vrat, upognjen vrat, kratki vrat, dolgi vrat… Vemo, da ima konformacija vratu vpliv na proces treninga, a v dosti primerih najdemo konje z „napačno“ nastavljenimi vratovi, ki so odlični performerji. Drža je verjetno bolj pomembna kot konformacija.
Naš naslednji del si zasluži glavno pozornost in to je prvi del konja. Govorimo o plečki, nogah in kopitih. Ker so to „najditelji“ smeri in so odgovorni za vsako lateralno gibanje, jim moramo posvetiti posebno pozornost. Samo boljši trenerji cenijo in uporabljajo kontrolo prvega dela, pa je najvažnejša. Ker je vključeno usmerjanje, se moramo naučiti usmeriti prvi kopiti in da bi jih lahko usmerjali, moramo vedeti kje sta, ves čas. Ponovno, samo majhno število trenerjev se zaveda tega dejstva.
Osnovno poznavanje anatomije nam pri tem pomaga. Najprej, približno 65% konjeve teže se nosi na prvem delu, torej so vsi konji „težki v prvem delu“. Prav tako moramo razumeti, da je treba večino te teže prenesti na zadnji del, da bi konj izvajal manevre, ki jih rabimo.
Zadnji del konja je podprt s kostmi, pri prvem delu pa ni tako. Thorax ali prsni koš pri konju ni pritrjen na okončine z nikakršnim čvrstim skupkom kosti, saj konj nima ključnice. Konjev prvi del telesa je obešen na oporo iz mišic, ki se imenujejo serratus ventralis in te mišice omogočajo dviganje in spuščanje prsnega koša med rameni, gibanje, katerega bomo definitivno potrebovali, pojasnili pa ga bomo kasneje.
Da bi bila izvedena pravilno, morajo lateralna gibanja vključevati postavljanje prvih kopit, ki si med sabo ne smejo biti napoti oziroma eno drugemu ovirati gibanje. Konj se mora odzvati v manever tako, da postavi kopito v pravilno smer na namig, izveden preko vajeti. Eni konji so bolj gibčni in bolje koordinirani kot drugi in, normalno, potrebujejo manj šolanja da bi izvedli odgovarjajoč manever. „Težkonogi“ in konji težji v prvem delu zahtevajo več časa in obzirnosti. Še enkrat, samo po sebi bi moralo biti umevno, da je kontrola prvega dela najpomembnejša in omalovaževanje ali podcenjevanje je vabilo k polomu. Moramo si zapomniti, da konj gre tam, kamor stopajo njegova kopita, ne kamor gre njegov vrat. Zapomni si to.
Naslednji del je sredina konja oziroma njegov prsni koš, thorax. Zaradi konjeve anatomije je v tem predelu zelo malo premikanja. Lahko slišimo cele elaborate trenerjev o prsnem košu in kako se konj ne vda v tem predelu, pogost izraz je tudi „porinil je rebra ven“, kar bi pomenilo, da se je obrnil/naslonil na jezdečevo nogo. Povsem zagotovo ni mogel poriniti svojih reber prav daleč in po vsej verjetnosti se cel zadnji del konja ni vdal. Zelo malo lateralnega upogibanja, premikanja ali odmikanja je v področju prsnega koša.
Poglejmo zadevo z anatomskega gledišča. Prsni koš in trebuh sta zvezana med prvima udoma (nogama) s skupkom mišic spredaj in nepremično pritrjena s kostno strukturo na zadnji del, zadnji nogi. Hrbet, ledja in križni del formirajo zgornjo linijo telesa. Ta linija je oblikovana okoli mišic, ki ležijo nad hrbtenico (vertebrae). Te mišice so razporejene po celi dolžini od križa naprej. Glavna je longissimus dorsi, ki je največja in najdaljša v konjevem telesu. Je glavna opora.
Trebuh leži pod ledji in pred križem, stegnenico in kolenskim sklepom. Ponavadi ga imenujemo vamp (flank). Abdominalna stena je formirana iz nekoliko plasti mišic, ki so pomembne, saj podpirajo težo trebušne votline. Ta zid mišic je elastičen in se odmika od pritiska ostrog ali celo pritiska s prstom. Verjetno zaradi tega odmikanja in elastičnosti trenerji mišice pomotoma zamenjajo s prsnim košem oziroma rebri. O premikanju thoraxa bomo govorili kasneje, ker je eden izmed delov.
Zadnji in verjetno najpomembnejši je zadnji del. Ker so zadnje noge pogon, je to del, kjer je pomembno, da imamo veliko kontrole. Prav tako vemo, da je naše pomagalo naša noga in moramo vedeti kako, predvsem pa kdaj jo uporabiti. Lateralno gibanje zadnjega dela je neizogibno potrebno in noben konj ne more delati brez tega. Vemo da, ko je konj iztegnjen (ko se giblje naprej), ena njegovih zadnjih nog proizvede odriv in pomembno je vedeti katera, da preko namiga lahko izberemo.
To je še posebej pomembno, ko zahtevamo levi ali desni galop ali „hiter odhod“. Vemo tudi, da lahko premikamo celo konjevo telo vstran s kontrolo zadnjega dela, na primer kot sidepass. Sliding stopi so še en primer kontrole zadnjega dela. Vidimo lahko tudi mnogo čudovitih, težavnih manevrov v dresuri, vsi temeljijo na kontroli zadnjega dela.
Še enkrat, s stališča anatomije sta zadnji nogi kompleksen sistem kosti in sklepov, prepredenih z mišicami, kitami in ligamenti, vsi pa izvajajo določene funkcije, s katerimi so si domači samo veterinarji. Vsekakor pa se bodo vsi veterinarji strinjali, da je skočni sklep najpomembnejši od vseh sklepov v konjevem lokomotornem sistemu in da je tudi najbolj obremenjen.
Da bi uspešno trenirali kontrolo zadnjega dela, moramo vedeti, kje so kopita in tajming našega namiga z nogo je zelo pomemben. Konj dosti lažje izvaja gibanje, če ima idejo, kje v sekvenci hoda naj premakne svojo nogo. Dobri trenerji razvijejo feel ~ čutenje do konja, kar pomeni, da vedo, kje so njegova kopita in kdaj dati namig. Podrobno bomo o tem govorili v naslednjih poglavjih.

Ker vemo, da vse gibanje, ki ga naredi konj, ko ga treniramo, temelji na kontroli, je jasno, da mu za izvršitev moramo signalizirati oziroma namigniti. Naš uspeh je določen z našo aplikacijo signalov. Konja lahko naučimo skorajda vsega, če razumemo kako in kdaj uporabiti pravilni namig.
Povprečni ljudje uporabljajo besedo „pomagalo“ (aid) in pomagala so naše roke, noge in sedišče. To so osnove jezdečevih orodij, s katerih uporabo spremenimo surovega konja v končan produkt. Pri aplikaciji naših pomagal oziroma orodij sta vpletena dva zelo pomembna elementa, ki ločita dobre od velikih. Eden je jasno razumevanje kdaj in koliko aplicirati pomagalo. Drugo je tajming in stopnja (jakost), ki pripravi konja, da razume. Premalo je ravno tako slabo kot preveč. Moramo razviti spretnost pri uporabi pomagal. Vsak namig, apliciran v napačnem času, nima nobenega pomena ali efekta na konja. O tem bomo govorili kasneje.
Moramo si zapomniti, da je edina razlika med velikimi trenerji in slabimi trenerji razlika v uporabi rok, nog in sedišča. Vsem je bila dodeljena enaka oprema. Nekateri trenerji imajo boljši občutek za konja, boljše razumevanje, večje potrpljenje; tako kot se nekateri začetniki hitreje naučijo igrati klavir, ker imajo boljši posluh. Vendar pa se lahko vsakdo nauči jahati boljšega konja, če razume te faktorje kontrole.

…

Jack Brainard: If I Were To Train A Horse, odlomek

Prevod in priredba: DoroTeja

Tekst je informativne narave in ne more nadomestiti strokovnega mnenja. Bralcem svetujemo, da poiščejo nasvet kvalificiranega veterinarja in/ali strokovnjaka preden začno s kakršno koli diagnozo, zdravljenjem, terapijo oziroma delom s konjem.