Če bi vprašal: „Kaj je zbranost?“ največje konjarje sveta, bi njihovi odgovori bili:
„To je stanje konja, ki daje najboljše možno nošenje.“ (W. Muselin)
„Zbranost ni nič drugega kot drža ki dovoljuje konju maksimalno okretnost.“ ( Jean – Claude Racinet)
Najbolj mi je všeč Seunigova definicija: „To je stanje konja, ko je prvi del (forehand) razbremenjen, ker se teža prenese na angažiran zadnji del (hindquarters).“
Zdaj smo zbranost definirali, a zakaj je tako pomembna?
Vsi vemo, da uravnotežen konj dela bolje. Njegovi gibi so lahkotnejši, dela tekoče vse, kar zahtevamo od njega. Prav tako vemo, da vsak konj na svobodi deluje bolj uravnoteženo kot konj pod sedlom in dejansko je to res.
Ko obremenimo konja s približno eno petino njegove teže, dejansko oviramo njegovo ravnotežje. Poskusi si nadeti 10 kilogramski nahrbtnik in igrati golf ali kakršno koli drugo fizično aktivnost in z lahkoto boš razumel, zakaj dosti konjev, še posebej mladih, deluje nerodno in brez ravnotežja, ko se začno jahati. Dodatno pa, ko od njih zahtevamo performans v hitrosti oziroma razne manevre, njegovo lovljenje ravnotežja postane še bolj negotovo. Ker mora konj delati pod težo, katere večji del smo mi, moramo najti poti, da mu pomagamo kar najbolje delati s tem hendikepom. Tu stopi na sceno zbranost.
Vemo, da je zaradi narave in anatomije konj težji v prvem delu. Ko nosi tovor, je spredaj še bolj obremenjen. Če želimo konja uravnotežiti, moramo prenesti težo, vsaj delno, na njegov zadnji del, da vse štiri noge nosijo enako težo, tako konja kot jahača.
To se imenuje izravnava (even-loading) in je bistvo zbranosti. Na srečo so veliki konjarji iz starih časov pogruntali, kako to narediti. Še več, to so naredili z uporabo vajeti in nog. Bili so bistri učenci in so lahko izvajali zahtevne manevre s svojimi konji ker so razumeli ravnotežje in izravnavo in kako jo doseči.
Poznavanje anatomije pomaga pri našem šolanju zbranosti. Ker je konj vretenčar, moramo biti pozorni na vretenca. Vratna vretenca se imenujejo cervical vertebrae in prvi dve sta za nas izjemno pomembni. Prvo, atlas, dovoljuje konju kimanje (gor-dol), pomemben faktor pri zbranosti. Drugo, axis, dovoljuje obračanje glave levo – desno. Še eno pomembno vlogo ima axis, na njegovih grebenih so namreč pritrjene zgornje (dorsal; hrbtne) vratne mišice. Tu je pritrjen glavni ligament vratu. Zadnjih pet vratnih vretenc dovoljuje konju nihanje z vratom in usločenje vratu. Naslednja vretenca so thoractic (dorsal) vertebrae (prsna vretenca) in ta nosijo tovor. Tu so pritrjena tudi rebra. Vemo tudi, da je v prsnem delu hrbtenice zelo malo gibanja.
Verjetno najbolj edinstvena in pomembna značilnost thoractic vertebrae je njihova zveza z naslednjim delom, imenovanim lumbar vertebrae (križna vretenca). Ta zveza, ta sklep, imenovan lumbar sacrum (križna kost) je edinstven, ker ga nima noben drug vretenčar. To je synovial cavity, sklep, ki dopušča konju, da spodvije (nagne) medenico, kar je osnova za zbranost. Krava ne more izvesti sliding stopa, ker nima lumbar sacrum sklepa. Vemo, da mora biti medenica nagnjena navzdol med procesom zbiranja. To, po drugi strani, skrajša dorsal medial line (hrbtno srednjo linijo), to je linija, ki se razteza od točke plečke do točke kolka. To potem dvigne viher, kar pomaga konju, da premika zadnji nogi naprej.

Kako s tem skromnim in omejenim opisom anatomije, vključene v zbiranje konja, doseči zbranost? Najprej, mora biti narejeno mirno in počasi. Baucher, veliki francoski konjar, je to delal v mirovanju, s tal. Stojiš pred konjevo plečko, obrnjen proti njemu, z levo vajetjo v desni roki. Leva vajet je tri inče (7,5 cm) za brzdo, desna vajet pa sedem inčev (18 cm) za brzdo. Potem mehko izmenično potegni levo roko naprej in desno roko nazaj, pri tem drži konjevo glavo naravnost. Premikanje leve roke naprej ima za cilj odpiranje konjevih ust, kar sprošča spodnjo čeljust. Po nekoliko izmeničnih potegih zamenjaj stran in ponovi proces.
Kmalu bo konj pokazal željo po popuščanju nosa in njegova glava se bo približala vertikali. Ko to naredi, se ustavi in ga pohvali. Spet zahtevaj, ponovi proces. V kratkem bo konj hitreje reagiral na izmenične potege. Nagradi ga vsakič in kmalu bodo nežni potegi dosegali hitrejši rezultat. Konj bo začel skorajda kimati, ko se bo uklanjal v temenu.
Ne delaj te vaje dlje kot pet minut in najbolje jo je početi s snafflom. V zelo kratkem času se bo konj odzval s spuščanjem glave na samo nežen izmenični poteg z vajetmi, in vsakič se bo uklonil v temenu. Tako nagrajujoče je videti spremembo v samo nekaj minutah. Potem, ko se konj odziva in se ugodno počuti, se bo upogibal v čeljusti in ustih. Veliki trenerji dresure porabijo ure in ure na vajah, s katerimi sproščajo čeljust, kar je prvi pogoj za gibkost.
Potem, ko konj pokaže takojšen odziv z očitnim kimanjem ali uklanjanjem v temenu vsakič, ko mehko potegnemo za vajet, mu predstavimo novo premikanje glave. Še vedno stojiš pri plečki, zaviješ nasprotno vajet čez njegov vrat na vihru ali preko roga sedla. Potem nežno vlečeš (trzaš) za vajet. Konj bo upognil vrat in se potegnil skupaj, z nosom skorajda dotikal stremena, z obrazom v vertikali ali mogoče celo malenkost čez. Konj, dopuščaš mu pozicijo, ko gleda nazaj, konstantno menja strani, izmenjujoč gibanje. Kmalu dosežeš prožnost vratu in tudi vertikalno pozicijo glave. Vaja naj bi se izvajala smo kratki čas, a sprememba bo skorajda trenutna.
Po mojem mnenju nič ne prekaša teh vaj v procesu brzdanja in vse to dolgujemo Baucherju. Racinetov opis trening procesa pa je daleč bolj superioren od mojega.
Ker je konj postal domač z dejstvi vajeti in pozicijo glave, kot rezultatom teh vaj, zdaj zajahamo in z mirnimi izmeničnimi potegi prosimo še enkrat. Roki držiš nizko in komajda stisneš vajeti. V trenutku, ko se konj odzove, odpreš prste ali popustiš vajeti, za nagrado. Ne poskušaj držati konjeve glave v vertikali ali nestrpno vleči. Samo signaliziraj preko vajeti in v trenutku popusti. Ne zahtevaš pozicije glave, zanjo prosiš. Kmalu boš lahko hodil s konjem na popuščenih vajetih, po nekaj korakih prosil za glavo v vertikali, in nemudoma popustil vajeti, ko konj to naredi.
Mnogokrat se bo konj ustavil, ko bomo ustvarili pritisk na vajetih in takrat moramo uporabiti noge, da ga poganjamo naprej. Uporabi spretnost, pripravi ga do tega, da gre naprej na lep način, ne samo butati z nogami. Zapomni si, uporabljamo nasprotujoče namige, ki jih konj ne razume. Pritisk na ustih in pritisk s strani. Je kot pritisk na zavore in plin hkrati. Ne bodi preveč zahteven na tem področju. Mnogo konj se teh namigov hitro navadi in kmalu lahko odnehaš z izmeničnimi potegi oz. signali preko vajeti. Ne padi v navado „žaganja-z-vajetmi“. Zapomni si, popolnoma popusti vajeti za nekaj sekvenc hoda, potem spet zaprosi preko njih. Poleg tega si konstantno prizadevaj za ohranjanje mehkosti.
Naš cilj je, da nemudoma pozicioniramo konjevo glavo v vertikalo samo s težo vajeti. Presenetljivo je, kako hitro se konj odzove, če nismo preveč zahtevni z rokami. Večina konj bo spustila glavo že na najmanjši namig vajeti. Nikoli se ne obešaj konju na glavo. Veliko bolje je predlagati polducatkrat kot pa stalno vleči ali žagati z vajetmi. Nagrada preko vajeti pride z odpiranjem in zapiranjem rok. Ne porivaj roke naprej za popustitev, samo odpri prste. Popuščanje preko prstov mora biti trenutno, nemudoma.
Ko konj kaže definitivni napredek s takojšnjim odzivanjem na namig vajeti, lahko krenemo naprej, v lahki kas. Konj mora izražati sproščenost v lahkem kasu, preden ga poprosiš z zapiranjem rok ali stiskanjem vajeti. Večino časa zbranost pride dokaj enostavno v tem počasnem, sproščenem kasu. Če se pojavi problem, je razlog v tem, da znanje ni bilo dovolj učvrščeno v koraku. Tako nagrajujoče je čutiti tisti takojšnji odziv samo na težo potega vajeti. Ne pozabi, zbranost in drža glave/naslon (izraza nista sinonima) se morata vpeljevati v koraku in počasnem kasu. Ne zahtevaj tega od zelenega konja v galopu. To je nespametno, nepremišljeno. Nekdanji veliki eksperti dresure so hodili in kasali s konji mesece preden so začeli zahtevati stvari v galopu.
Ker pa smo v tekmovalnem western svetu z velikimi denarnimi skladi na prireditvah za 3-letnike, to pospešuje urnike treningov. Od 3-letnikov zahtevamo skrajni performans in zaradi tega pride v težave dosti dobrih konjev. „Odvrže“ se jih, ker se jih ne more strpati v časovni okvir, ki si ga zastavimo. Kakšna škoda!
Pomembno je, da si zapomnimo skozi začetne trening vaje, da moramo videti napredek v počasnih hodih preden napredujemo v canter ali galop. Prepričaj se, da je tvoj konj siguren v koraku in kasu preden nadaljuješ. V večini primerov boš dnevno opažal napredek. Zapomni si glavno načelo: tihi mehki namigi in trenutna nagrada s prsti.
Zdaj smo šele na pol gotovi, ker zbranost prihaja iz obeh koncev. Zapomni si, da poskušamo skrajšati dorsalno medialno linijo in konj mora zaposliti svoj zadnji del, da pridemo do tega. Lahko bi rekli tudi, da mu moramo „spustiti zadnjico“. Ko spusti zadnji del, se dvigne viher. Viher se dvigne tudi, ko ga zberemo z vajetmi, kar pospeši tudi zadnje-noge-naprej gibanje. Temu gibanju lahko pomagamo z našimi nogami. Ko konj poveže našo akcijo nog z rahlim uporom na vajetih, se usmeri k zbranosti in to je to, k čemur mi v western konjeništvu stremimo.
Ko govorimo o zaposlenosti zadnjega dela, smo skoraj vsi napačno informirani. Zahvaljujoč Jean-Claude Racinetovem krasnem članku v Dressage Magazine sem se končno razsvetlil na tem področju. Ko se konjeve zadnje noge premikajo naprej pod njegovo telo, je to pravzaprav razbremenitev (disengagement). Ko je konjeva noga pod njegovim telesom, ne izvaja nikakršne potisne sile (akcije); v bistvu vleče nazaj. Vleče, dokler se noga približa vertikali in ko je za coxo femoral sklepom (med kolkom in stegnom), se nenadoma angažira in porine. Torej do pravega aktiviranja pride, ko je noga vertikalno ali zadaj. To je, ko pride na vrsto odriv.
Najpomembnejši del celega procesa zbiranja je vedeti, kje so konjeve noge. Ne moremo spreminjati gibanja, učiti obremenitve in razbremenitve, brez da se zavedamo pozicije konjevih nog. Odriv konjeve zadnje noge lahko pospešimo tako, da pritisnemo s svojo nogo, ko je zadnja noga pod njim v vertikalni poziciji ali rahlo preko nje. Če ga pritisnemo v trenutku, ko je njegova noga pod njim, v razbremenitveni fazi, nismo naredili ničesar. Moramo vedeti, kje so konjeve noge. O poziciji nog in čutenju bomo govorili v kasnejšem poglavju.
Zapomni si, ko konja učimo zbranosti, moramo to delati v koraku in kasu. Poskušamo zbrati konja z nogami pod njim, da bi izravnal težo, in njegova glava se mora mehko približati vertikali. To mora biti narejeno spretno in z mehkostjo. Vloga spretnosti v zbranosti je ukvarjanje s ponavljajočim se nasprotovanjem rok in nog. Če poganjamo premočno z nogami proti čvrstim rokam, kaj kmalu noge ne bodo več imele pomena in naredili smo „dead-sided“ konja (neobčutljivega ob straneh). Uporabi samo toliko, kolikor je treba.
Osebno rad učim svoje konje zbranosti s snafflom, ker v prvi vrsti jezdim dvo in troletnike. Mnogo velikih konjarjev je zahtevalo curb (brzda na vzvod). Na starejših in problematičnih konjih je curb verjetno najboljša, ker je le malo starejših konj občutljivih na snaffle.
Mnogo jahačev na začetku treninga hodi s konjem samo na kratko, potem pa ga požene v galop. Njihova teorija je: „Moram izpihat odvečno energijo iz njega preden se začneva učiti.“ To je narobe.
Mehki začetek bo, večkrat da kot ne, rezultiral z mehkim treningom za bolj zahtevne manevre. Sam sprehajam svoje konje vsaj pet minut preden začnemo delati. Seveda pa zahtevam pojačan korak. Potem ustavim in dve do tri minute mirno in tiho sedim na konju, preden kaj začnem. Dober začetek je pol konca. Ta začetni sprehod bi moral biti na popuščenih vajetih, kar se da sproščen. Mladi konji, še posebej po nekajkratnih lekcijah, dejansko iščejo to uvodno ceremonijo. Tako zabavno jih je opazovati, njih in njihov izraz ter obnašanje v tem času.
Zdaj smo pripravljeni zbirati ga med galopom. To že obvladamo v koraku in kasu. Pomembno je, da mislimo na to, da se mora s konjem galopirati mehko in tiho na popuščenih vajetih, preden začnemo prositi za spuščanje glave. Če je še poln energije, ga jezdi, dokler ni sproščen. Pod nobenim pogojem ne prosi konja, da ti „da glavo“ ko je napet, „on the muscle“. To ne bo delovalo. Napet konj ti bo vlekel kontra ravno toliko, kolikor ga boš ti vlekel.
Potem, ko mirno galopira, ga poprosi natančno tako, kot si ga v koraku in kasu. Zapri dlani, stisni vajeti in v trenutku, ko dobiš pravilen odziv, ga nagradi z odpiranjem prstov. Galopiraj nekaj sekvenc in zopet poprosi ter zopet nagradi. Kmalu lahko zaprosimo za nekaj zbranih sekvenc galopa. Ti boš nadzornik konjevega napredka in če gre vse dobro, lahko galopiraš pol maneže „na brzdi“ – zbrano. Tako se začne „daj in vzemi“ kupčija. Bodi radodaren in ne preveč zahteven s svojimi rokami. Tvoji namigi preko rok bi morali biti skoraj odpustljivi. Če ne dobiš pravega odziva, poprosi spet in spet. Nikoli se ne obesi za vajeti in jih žagaj. Konj tega ne more razumeti.
Na temo zbranosti bi se lahko napisale knjige, v teh par odstavkih je bilo dosti izpuščenega. Upam, da boste bralci doumeli osnovne principe in jih boste bolj sposobni uporabljati. Ameriški konjarji so totalno prizadeti s „hurry-up“ bacilom, s prehitevanjem. Želijo instant rezultate s katerim koli nadzornim manevrom, ki ga uporabijo. Večina jih čuti, da je treniranje konja serija prevar in trikov in če to ne deluje, poskusi nekaj drugega, ali vprašaj drugega trenerja, ali, še slabše, poskusi drugo brzdo. To ni konjarstvo.
Analitično premišljevanje in tvoja moč opažanja sta najboljši orodji na celem področju treniranja. Moraš ju uporabiti, ker je vsak konj oseba zase in niti dva nista enaka. Moraš razmišljati in opazovati. Konj ti bo povedal, če boš poslušal. Ne obstajajo trdna pravila, ki veljajo za vse konje. Ravnaj z njimi kot s posamezniki in prijatelji in vztrajaj v vsaki situaciji.

Jack Brainard, If I Were To Train a Horse, odlomek

Prevod in priredba: DoroTeja

Tekst je informativne narave in ne more nadomestiti strokovnega mnenja. Bralcem svetujemo, da poiščejo nasvet kvalificiranega veterinarja in/ali strokovnjaka preden začno s kakršno koli diagnozo, zdravljenjem, terapijo oziroma delom s konjem.