Bodimo pošteni do novega konja, ne pričakujmo in ne zahtevajmo preveč! Poslušajmo, kaj nam bo o svojem znanju in sposobnostih povedal.
Dandanes je razpon v znanju pri konjih (pa tudi ljudeh v konjeništvu) ogromen. Ko konj zamenja dom oziroma lastnika, lahko zaradi napačnih predstav ali prevelikih pričakovanj in razkoraka v komunikaciji postane žrtev napačne umestitve. Pomembno je, da novega konja sprejmemo kot to, kar je, in ne kot to, kar bi mi želeli ali pričakovali od njega. Medsebojnem odnosu, našem zadovoljstvu in varnosti ne bo pomagalo, če bomo pričakovali več, kot nam je konj sposoben dati.
Prepogosto se konja sodi že po njegovi starosti. Na primer, samo zato, ker je konj star pet let ali več, se pričakuje, da bo obvladal določene manevre. Če jih ne izvede, novi lastnik doda več pritiska. Dejstvo pa je, da ne gre za pomanjkanje truda ali želje po sodelovanju s konjeve strani, prej za pomanjkanje znanja in izkušenj. Enako je v situaciji, ko ljudje pričakujejo, da bo konj znal neke stvari samo zato, ker ima za sabo določen čas treninga. Ponovno, konj lahko da je imel zelo malo ali celo nič stika s tem, kar od njega pričakuje nov lastnik. Vsemu temu se da izogniti, če se nov lastnik pogovori s prejšnjim in izve, kakšne izkušnje ima konj. Seveda to vedno ni možno ali priročno, zato se moramo zanesti predvsem na našo sposobnost komunikacije s konjem in si prevesti, kaj nam govori o tem, kaj zna in česa ne. Tudi ni pošteno, da smo pohlepni in upamo, da imamo morda »več konja« kot ga je dejansko na razpolago.
Če smo na drugi strani, če smo prodajalec ali trener, bi zavoljo konja morali poskusiti komunicirati z novim lastnikom in ga seznaniti s tem, kakšne izkušnje, dobre ali slabe, ima konj. Nenazadnje se moramo tudi zavedati, da so eni konji bolj občutljivi od drugih. Večina konj je vzrejena, da so »krotki«, a pri na primer tekmovalnih konjih se zahteva malo več »življenja«, »iskre« v sebi, hitrejše reflekse, več pozornosti na zahteve jezdeca na svojem hrbtu. Z leti in izkušnjami se naučijo, kdaj se zahteva tekmovalnost in kdaj lahko ostanejo mirni in sproščeni, a s takšnimi konji moramo biti v zgodnjih fazah učenja zelo nežni in rahli. Občutljiv konj ni slaba stvar, če se lastnik tega zaveda in razume, o čem konj razmišlja. Tako se potem zna izogniti določenim neprijetnim situacijam. Ko se konj ne počuti varnega, se v njem zbuja samoohranitveni nagon. Bežal bo od tistega, za kar sumi,da mu je nevarno, da mu lahko škodi. Če ne more pobegniti, se bo boril. Ne gre za to, da bi konj želel narediti napačno stvar, ampak enostavno ne ve, kaj je prav. Ne zaupa nam, da bomo poskrbeli za njegove najboljše interese, zato bo varoval sam sebe na način, ki se njemu zdi primeren.
Moramo mu pomagati, da se ne bo čutil ogroženega. In tega ne dosežemo, če uporabljamo preveč sile prehitro. Namesto tega raje počakajmo, spremljajmo, kdaj nam bo konj sporočil, da nas je razumel in se dobro počuti. Potem počasi nadaljujemo z novim korakom. Tako bo konj bolj sproščen pri sprejemanju novih stvari. Zapomnite pa si tudi to: ko komuniciramo s konjem, si ne prevede vedno to, kar mu sporočamo, v to, kar smo želeli sporočiti (oz. kar želimo, da naredi). Včasih se sporočilo izgubi v prevodu. Takrat stopimo nazaj in poskusimo še enkrat, morda malo drugače .. ali pa dosti drugače, pa bo.
Martin Black, za Eclectic Horseman
Prevod in priredba: DoroTeja
Tekst je informativne narave in ne more nadomestiti strokovnega mnenja. Bralcem svetujemo, da poiščejo nasvet kvalificiranega veterinarja in/ali strokovnjaka preden začno s kakršno koli diagnozo, zdravljenjem, terapijo oziroma delom s konjem.
