Na celotnem področju treniranja konja si verjetno noben drug faktor ne zasluži toliko pozornosti kot prav simetričnost konja. Na žalost je vse prevečkrat spregledana ali ignorirana. Ducati problemov, s katerimi se srečujejo trenerji, še posebej v naprednem treningu, se ne bi sploh pojavili, če bi bili trenerji bolj pozorni na to, kako pomembna je simetričnost. V prejšnjem poglavju smo se tega malo dotaknili, v povezavi s kontrolo zadnjega dela.
Dejansko bi bila najbolj enostavna definicija simetričnosti „enakomerna obremenjenost”. Ko konj nosi enak del teže na vseh štirih nogah, je simetričen. Iz tega sledi, da, ko je konj enakomerno obremenjen, je tudi uravnotežen. Uravnoteženost pa seveda dovoljuje konju in njegovemu bremenu, da dela najbolje kar lahko, ne glede na to, kaj se od njega zahteva. Večina trenerjev meni, da je konj simetričen, če se giblje v ravni liniji. Pogosto je to res, a ne vedno.
Včasih se bo konj izogibal zahtevam, ki mu jih postavlja „tovor in drža”. To izogibanje se največkrat pokaže pri zadnjih nogah. Če se izogiba za nazaj, bodo koraki kratki in odsekani, ali pa bo vlekel noge za sabo. To pomeni, da ne aktivira dovolj zadnjega dela. Če pa se izogiba lateralno, z zadnjimi nogami, potem le-te ne stopajo več po tirnicah prvih nog in konj gre skrivljeno.
Lateralno izogibanje z zadnjimi nogami je primarni povod za skrivljenost. Ponavadi gre za eno zadnjo nogo, ki se izogiba enakomerni obremenjenosti in upira gibanju naprej podse.
Skrivljen konj ponavadi prikaže dve zgodbi. Prva je, da pri izogibanju z zadnjo dosti bolj obremeni diagonalno prvo nogo in na tej isti strani postane težji na vajeti. Z drugo stranjo, to je vdrta stran, se giblje močno proti jahačevi nogi. Recimo, da je izogibajoča se noga desna zadnja, torej konj bolj obremenjuje levo prvo. Leva stran najprej potrebuje pozornost, jahač mora poganjati levo zadnjo podse, da konj postane raven. Zapomni si, poganjati/vzpodbujati je treba zadnjo nogo na problematični strani, podse, „pod tovor”.
Le malo trenerjev ima priložnost jahati svoje konje v ravni črti na neko razdaljo. Večina konj se trenira v manežah in so nenehno v fazi lateralnega gibanja. Reining trenerji nenehno galopirajo konje v različno velikih krogih. Redko galopirajo ravno in če že, ne dlje kot je dolžina maneže. V večini primerov so ti krogi krivi za težave.
Pri zelenih konjih, začetnikih, ki po vsej verjetnosti še niso povsem na ti z brzdo, opažamo, da se pri galopiranju v krogih pojavlja določena stopnja centrifugalne sile. Ko konj galopira krog v levo, mu centrifugalna sila meče zadnje noge ven. Če bi pozorno pregledali sledi, bi videli, da so sledi zadnjih nog vsaj šest inčev bolj ven. To postaja vse bolj izrazito, ko delajo iste vaje, dan za dnem. Vsi vemo, kaj se zgodi potem: konj spusti plečko in povsem zagotovo postane težji v prvem delu. Vprašaj katerega koli reinerja, vsi smo že izkusili to napako. Konj se naslanja v notranjost in nenehno želi galopirati manjše kroge, z večino teže na prvem delu. Veliko trenerjev čuti, da bi lahko dvignili to težo z zunanjo vajetjo, a samo to ne bo rešilo težave. Najprej, da bi pozdravili težavo, moramo odpraviti vzrok. Nehaj jahati kroge.
Dosti jahačev se, pri takšnem ali drugačnem jahanju, ne posveča konjevi drži telesa ali njegovi ravnosti. Dovolijo jim da nagibajo/povešajo glavo ali vrat, kot tudi da jim zadnje noge lateralno odnaša. Če se to ne popravlja, se konj hitro odloči, da je ravno tako prijetno galopirati skrivljen in spet, če se ga ne popravlja, postane to njegov edini način gibanja. Če, po drugi strani, jahač razvije občutek za poravnanega konja, mu ne bo dovolil skrivljenja, nikoli. V tem primeru nikoli ne pride do problema. Dobri trenerji čutijo ravnost pri vsakem koraku, ki ga naredi konj.
Občutek za ravnost bi moral postati ukoreninjena navada in ta navada se oblikuje z nenehnim analiziranjem in opazovanjem. Zeleni konji redko potujejo poravnani v katerem koli hodu. To je zato, ker niso sproščeni s tovorom na hrbtu, ki ga nosijo. Zato jih je ravnosti treba šolati, tako vztrajno in namerno, kot katerega koli drugega manevra.
Ker moramo galopirati v krogih v nekaj različnih tekmovalnih disciplinah, moramo konja pravilno šolati. Vemo, da preveč kroženja vodi k povešanju plečke, zato delajmo tako, da se temu potencialnemu problemu izognemo.
Rajši kot galopirati v krogih galopirajmo kvadrate z zaokroženimi vogali; to je lahko in zagotavlja ravnost. Odvisno od mer oz. premera kroga, bo konju lažje, če bo imel kvadrat stranico dolgo za tri sekvence hoda. To mu omogoči, da se enakomerno obremeni preden naredi 90 stopinjski obrat in spet galopira tri sekvence naravnost. Ko konj napreduje, lahko jahač počasi dovoljuje, da so vogali bolj in bolj zaokroženi, konj pa naj gre ravno vsaj dve sekvenci.
Ta enostavna vaja bo eliminirala spuščeno plečko in hkrati konju preprečevala, da bi se navadil manjšati kroge.
Kar nekaj trenerjev konstantno galopira kroge, da bi „spihali” konja, še posebej če je nervozen ali živahen. To je odprto povabilo težavi. Daleč boljše je galopirati preko pašnika ali ob robu maneže in skrbeti za konjevo poravnanost. Konstantno galopiranje je „no-no”!
Dresuraši so ekstremno kritični do ravnosti, ker so podloženi izjemno podrobnim ocenjevanjem sodnikov. Waldemar Seunig je napisal najboljšo knjigo o konjarstvu, kar sem jih prebral, in on je eden največjih v dresurnem svetu. Citiram, kaj je napisal o tej temi:
„Enakomerna obremenjenost prvih in zadnjih nog, ne glede če je prvi del bolj ali manj obremenjen kot zadnji del, je pomembna značilnost pravilne longitudinalne fleksije.
Kateri koli konj, ki izpolnjuje pogoj enakomerne porazdelitve prvega in zadnjega para nog, pa naj bo njegovo telo dejansko ravno ali pa izkazuje fleksijo v srednjem delu (rebra), je raven.
Ravnost je torej seštevek vseh akcij (dejstev), ki jih izvede jahač, da doseže stanje enakomerne obremenjenosti na vseh štirih nogah. Ko konj doseže to stanje, je sposoben razviti moč in harmonijo obeh polovic telesa enakomerno.”
Mislim, da to dokaj dobro razloži zadevo in našo nenehno koncentracijo in pozornost do konja ter njegovega načina nošenja in nas drži stran od težav. Seunigov opis dobro pojasni, zakaj konj, ki galopira v krogu, kljub temu lahko ostane raven.
Ob smernicah za urjenje ravnosti obstaja še nekaj vaj, ki zelo dobro delujejo. Začni na sredi maneže, galopiraj v ravni črti do sredine skrajnega konca. Na vsakem koncu obrni konja okoli in odgalopiraj v različnih galopih. Imej konja zbranega, jezdi mehko in umirjeno (quiet) kar se da. Če konj pohiteva ali želi hitro teči, naj ga ustavi ograja in potem ga pošlji nazaj. Konstantno ponavljanje ga bo upočasnilo, in ko bo začel galopirati mehko, začni z ravnanjem.
Najprej, ti kot jahač moraš gledati v oddaljeno točko in ne skreni pogleda iz nje. Ne glej konjeve glave. Tvoji roki bosta avtomatično izvedli korekcijo, če bo potrebna. Imej oči fokusirane na objekt v daljavi. Konj bo šel tja, kamor gledaš. To je kot bi vozil avto po avtocesti, ne gledaš na okrasek na pokrovu. Drži konja na ravnih linijah in kmalu boš videl pozitivno spremembo. Vztrajaj pri tem programu. Deloval bo!
Če imaš na voljo veliko jahališče, lahko delaš na večji distanci, proti kakršnem koli objektu v daljavi. A ne jahaj na dolge razdalje, če tvoj konj ne galopira umirjeno.
Še en sovražnik ravnosti je – to je sam jahač. Dosti jahačev sedi neuravnoteženo v sedlu. Imajo podzavestno navado jezditi povešeni, nagnjeni, z več teže v enem stremenu kot v drugem. To je del vsakdanjika, vidimo veliko jahačev, ki so krivi tega. Rezultat je neenakomerno porazdeljena teža na konjevem hrbtu in on mora to kompenzirati. Zaradi tega, v poskušanju bežanja pred tovorom, postane skrivljen, jahačeva napaka pa povzroča probleme.
V 19. stoletju je v Franciji živel veliki konjar. Bil je general v francoski vojski, prepoznan kot najboljši svojega časa. Ko so ga vprašali po skrivnosti njegovega uspeha, je enostavno pojasnil:
„Drži ga pomirjenega, naprej in ravnega.”

Jack Brainard: If I Were To Train A Horse, odlomek

Prevod in priredba: DoroTeja

Tekst je informativne narave in ne more nadomestiti strokovnega mnenja. Bralcem svetujemo, da poiščejo nasvet kvalificiranega veterinarja in/ali strokovnjaka preden začno s kakršno koli diagnozo, zdravljenjem, terapijo oziroma delom s konjem.