Ko je konj zbran, dobesedno nosi svojo težo (in težo jahača) uravnoteženo preko zadnjega dela. Ker je uravnotežen v zadnjem, je lažji v prvem delu in mehak v temenu. Kako bi najbolje definirali zbranost konja? Morda z besedami Waldemarja Seuniga: „To je stanje konja, ko je prvi del razbremenjen, ker se teža prenese na angažiran zadnji del.“

Veliko konj se bo relativno hitro uklonilo v temenu, spustilo glavo in popustilo brzdi. Ljudje takrat mislijo, da imajo dobro zbranega konja, a pri tem gre samo za kontakt z glavo ter vratom in ne s celim telesom. V resnici konj v takih primerih večino teže še vedno nosi na prvih nogah. Več teže ko nosi s sprednjimi nogami, večje ima težave pri gibanju in se ne more odzivati na namige z lahkoto, saj teža telesa pritiska nogi k tlom.

Dostikrat lahko vidimo konje, ki se gibljejo, kot da so iz dveh delov. Če opazujemo konja v nezbranem gibanju v galopu, gre njegova glava gor in dol, kot pri ročni črpalki za vodo. Zakaj? Ker najprej premika prvi in potem zadnji del in ker nista preko hrbta povezana. Pri takšnem gibanju lahko opazimo tudi, da je ena noga vedno na tleh, nikoli ne ujamemo trenutka lebdenja, ko so vse štiri noge v zraku. Da bi se konj gibal zbrano, mora biti prvi del povezan z zadnjim delom – čez hrbet. Potem je teža telesa enakomerno razporejena. Čeprav se sliši dokaj enostavno, pa doseganje zbrane drže pri konju zahteva veliko vaje. Delati moramo na treh točkah:
1. Jahač mora imeti dobro ravnotežje in vedno dosledno uporabljati prave namige.
2. Konj mora razumeti, kaj jahač od njega želi.
3. Konj mora imeti dovolj moči, da bi bil sposoben držati svoje telo zbrano dlje časa, torej se ne sme zahtevati preveč prekmalu, ampak se uči postopoma.

Pogosti problemi
Če s svojim konjem nismo dosegli, da bi se znal zbrano nositi, se ponavadi srečamo s katero od naslednjih težav:
– »obešanje« ali pa »razpad sistema«, ko se konj naslanja na brzdo in jahača ter gre vse hitreje in hitreje, ali pa se ga, po drugi strani, nikakor ne da pognati v hitrejši hod (oziroma ga je težko že premakniti z mesta),
– slabi prehodi med hodi,
– težave pri spreminjanju smeri ter obračanju,
– »občutek težkosti«, ko poskušamo premakniti konja, ali z vajetmi ali z nogami, pa imamo občutek, da je to zanj velik napor in kot da ne more ali ne želi storiti tega, kar se ga prosi.

Naučimo se prepoznati zbrano držo
Ko gledamo konja s profila, morata zadnji nogi stopati pod trebuh, ne glede na hod. Prvi nogi, zadnji nogi in telo v povezavi s tlemi tvorijo štirikotnik. Je to, kar vidimo, pravokotnik ali kvadrat? Če je pravokotnik, če sta zadnji nogi daleč zadaj, ravno pod konjem in ne segata pod trebuh, potem ta konj nosi svojo težo na prvih nogah. Ko pa jahač pripravi konja, da stopa bolj podse, zaokroži hrbet in se nekako »dvigne«, potem dobimo kvadrat. Gre za enostaven zakon fizike. Zamislite si zadnjo nogo kot oporišče (vzvoda) in konjevo linijo telesa od temena do korena repa, topline, kot vzvod. Morebiti si zadevo še lažje predstavljamo na principu prevesne gugalnice. Bolj kot je oporišče zadnje noge približano sredini linije telesa, lažje je spustiti zadnji del in doseči, da se dvigne prvi del. Če je opora preveč zadaj, je prvi del pretežak in konj se ne more dvigniti. Zadnji nogi, ki segata daleč podse, lahko dvigneta cel prvi del, vključno s plečko, in spustita vrat in glavo. Ko prenesemo težo in razbremenimo prvi del, lažje izvedemo obrat ali npr. naredimo prehod med hodi, ker je teža zadaj.

Ne cukajte in ne trzajte z brzdo! S sunkoviti trzljaji z vajetmi na brzdo si povzročamo samo težave in povsem napačno mislimo, da bomo s tem konja zmehčali. Kar bomo dosegli je, da bo konj skrajšal korak zadnjih nog in postal trd čez hrbet in vrat. Umetno ustvarjen naslon ne pomeni, da je konj zbran! Dolgoročno tak konj postane zelo občutljiv, zaskrbljen oziroma v strahu zaradi svojih ust in bo takoj, ko začuti namig na brzdo, spustil glavo (se izmaknil brzdi) ali pa jo dvignil (kljuboval brzdi), to pa je tudi vse, kar dosežemo.

Opazujmo ušesa
Med jahanjem s pogledom ošinimo tudi držo konjevih ušes. Če nista poravnani, če je eno višje kot drugo, potem imamo problem. Konj ni uravnotežen. Pa naj gremo naravnost ali v zavoj, konj mora biti uravnotežen in mehak v temenu, glava pa naj ne bi bila za vertikalo, niti nagnjena v eno stran. Oboje nam sporoča, da se konj poskuša izogniti našim namigom.
Uporabimo za odtenek močnejši namig noge in vajeti na strani, kjer je uho višje, vse dokler se ušesi ne poravnata. Ko uporabljamo noge, naj bo to vedno v ritmu s konjevim gibanjem. Gre samo za malenkostno povečanje kontakta noge (lista) ob konjevi strani, ne za sunek ali celo zbodljaj ostroge. Tudi vajet držimo mirno, ne vlečemo ali »visimo« na njej, imamo le malenkost več kontakta kot na drugi strani.

Povzeto po AQHJournal, Andy Moorman, AQHA PH

Prevod in priredba: DoroTeja

Tekst je informativne narave in ne more nadomestiti strokovnega mnenja. Bralcem svetujemo, da poiščejo nasvet kvalificiranega veterinarja in/ali strokovnjaka preden začno s kakršno koli diagnozo, zdravljenjem, terapijo oziroma delom s konjem.