Konji so inteligentni in sposobni samostojnega odločanja. Zato lahko začutijo, kaj človek želi od njih in se trudijo razumeti njegov namen. Skozi prirojen instinkt samoohranitve se bo konj odzival na dve vrsti dražljajev, ki jih je človek sposoben uporabiti.
Indirektni dražljaj je nevidno delovanje, ko se mu približamo na odprtem, v izpustu, ko nimamo nikakršnega fizičnega kontakta, kot je oglavka ali uzda. Konj reagira ali pa ignorira človekovo prisotnost – in reakcija je popolnoma odvisna od osebe, ki »proizvede« indirektni dražljaj.
Konj pa se bo ravno tako odzival tudi na direktni dražljaj, ko smo z njim fizično povezani preko svojega telesa, pa naj gre za direktni dotik ali pa držanje povodca, vajeti ali kakršnega koli kosa opreme kjerkoli na njegovem telesu.
Primerno uporabljen direktni ali indirektni dražljaj s strani človeka vpliva na konjev um in telo, da se ujame s človekovimi načrti za delo. Z uporabo občutka lahko izoblikujemo konjevo željo, da ostane z nami, ga usmerjamo v pravo smer in želeno hitrost in mu sporočamo kdaj in kako želimo, da bi se premikal. Skozi občutek lahko konja pripravimo, da začne razmišljati in opravljati male drobne stvari, ki pa so zelo pomembne zanj in za našo varnost. Te majhne drobne stvari začutita oba, ne more pa jih opaziti vsakdo. In to iz preprostega razloga, ker takšno opazovanje odnosa vzame človeku veliko časa in ni veliko ljudi, ki bi ga želeli »potratiti« na tak način.
Konjeva narava in senzibilnost
Konju lahko v veliki meri pri učenju in razumevanju, kaj želimo od njega, pomagamo prav preko njegove nature. Je naravno radoveden in željan raziskovanja stvari, ki jih še ni videl ali srečal prej. Prav tako pa dostikrat tudi zbeži stran od teh istih stvari. Nekje vmes je točka, kjer lahko dober opazovalec razvije sposobnost prepletanja svojega načrta (kaj naj bi konj naredil) z njegovo voljo to narediti za človeka. To lahko počnemo zaradi tega, ker je del konjeve nature tudi želja po shajanju (s človekom).
Dejstvo pa je, da samo kontaktiranje s človekom za konja ni nekaj naravnega. In sedenje človeka na njegovem hrbtu je še manj. To je glavni razlog zakaj moramo opazovati konja in se ga naučiti začutiti ter mu pomagati, da on začuti nas. Da vsaj približno dobimo predstavo o takem čutenju, moramo razumeti kako konj živi in preživi v svojem okolju – in to je preko njegovih čutil. Ko pride do sodelovanja s človekom, govorimo o čutenju, ki preveva vsak kvadratni centimeter konjevega telesa in uma, ko se navezuje na človekov direktni ali indirektni dotik.
Njegova čutila so vse, kar dobi in ima že od samega rojstva naprej in vse, kar se potem nauči od svoje mame. Ta naveza je dosti bolj globoka, kot si lahko človek sploh predstavlja. Kobila ve, kako doseči želeno in vse, kar za dosego tega uporabi, je čutenje, ki ga predstavlja in prenaša na žrebe. Včasih se informacije prenašajo samo preko dlačic nas nosu, ker so popolnoma dovolj, da prenesejo pomembno sporočilo žrebetu – brez vidnega gibanja ali premikanja. Samo dotik teh dlačic lahko v trenutku pomiri žrebe in ga prepriča, da leži še naprej, ali pa ga »vrže pokonci« in že z mamo odpeketata na varno. To je zato, ker začuti, da so njene namere in sporočila v različnih situacijah različne. Človeško oko težko zazna takšna sporočila in večinoma si reakcije razlagamo kot posledico fizičnega dotikanja ali gibanja. Vendar, kot že rečeno, očem nevidno čutenje in občutenje je od situacije do situacije zelo različno, cel »sistem« pa deluje tako dobro zaradi tega, ker je mati narava na tak način nastavila konja za njegovo življenje že prav od začetka.
Lahkotnost in živost
Lahkotnost in še nekatere stvari, ki so konju naravne, kot na primer zbranost, so stvari, na katere se človek želi zanesti. Da bi se ta lahkotnost obdržala tudi ko sedemo nanj, se mora vzpostaviti in zgraditi najprej na tleh in občutiti jo moramo preden ga zajahamo. Doseči pa jo je mogoče z uporabo občutka, že takoj od samega začetka naprej. Treba se je osredotočiti na vzpostavitev najboljše možne povezave s konjem, na tleh, skozi občutek, če želimo da nam bosta konjeva lahkotnost in zbranost na razpolago tudi takrat, ko bomo v sedlu. Na ta način lahko konj naredi, kar se od njega pričakuje brez upiranja jezdecu. In na jezdecu je, da se potrudi in spozna na kak način kakšen konj rabi informacijo predstavljeno, ker obstaja ogromno načinov in variant.
Ko bo konj razumel, kaj želite od njega, bo to tudi naredil, vse do najvišje meje svojih fizičnih sposobnosti in včasih še preko nje.
Zdi se, da je živost v konju tista, ki povzroča lahkotnost. Če temu dodamo še nagon samoohranitve – je to to. Način, kako zna uporabiti svojo moč in se zbrati za hiter premik ali pobeg, vse to se zdi, da prihaja iz istega mesta in rekel bi, da iz njegove živosti. Tudi konj, ki ne izgleda bogve kako lepo, lahko drži kar atraktivno formo, ko se nameni kam iti. Njegova energija in instinkti, ideje, ki se v konju porodijo, in način, kako vse to usklajeno deluje, je glavni razlog, da deluje tako privlačno, ko je lahkoten.
Če vaš konj ni dobro pripravljen, da bi razumel, kaj vi pričakujete od njega, ko delata na tleh, potem najbrž z vami v sedlu ne bo mogel pokazati svoje lahkotnosti na način, kot ste si vi zamislili. Mogoče vam je sploh ne bo mogel prikazati, vse je odvisno od mnogih dejavnikov. Najbolje pa je, seveda, da mu ne vzamete te lahkotnosti že takoj na začetku. V kolikor oseba pri tem nima kakšne strokovne pomoči, mora sama vedeti kar veliko stvari o konjih. Je pa izvedljivo.
To se da doseči skozi konjevo odzivanje na vaše čutenje in samo skozi čutenje lahko jezdec uporabi konjevo lahkotnost brez ustvarjanja odpora. Ko zgradite te temelje – skozi čutenje – postane možno da usmerjate konja v kakršnemkoli manevru – pri kakršnikoli hitrosti, kadarkoli to potrebujete – z zanemarljivo težo ( pritiskom) v rokah.
Ko lahko usmerjate konjevo gibanje skozi čutenje, potem je med vami in konjem grajeno razumevanje. To je znak resničnega konjarstva.
Bill Dorrance, True Horsemanship Through Feel
prevod: DoroTeja
Tekst je informativne narave in ne more nadomestiti strokovnega mnenja. Bralcem svetujemo, da poiščejo nasvet kvalificiranega veterinarja in/ali strokovnjaka preden začno s kakršno koli diagnozo, zdravljenjem, terapijo oziroma delom s konjem.
