Kontroverzna zadeva, v bistvu, roko na srce, zelo zelo daleč od tistega, čemur Italijani pravijo pica.
Ampak, takole za kdaj pa kdaj, zelo primerno, ker v eni ponvi lahko narediš obrok za več ljudi hkrati. Racionalizacija, minimalizacija 🙂 .
To ni čisto klasičen recept. Gre bolj za idejo, kako na hitro »pospraviti po hladilniku« oziroma pripraviti nekaj iz sestavin, ki jih imam v shrambi, hladilniku in/ali zmrzovalniku.
Testo si pripravim dan prej, po receptu za CIABATTO, in ga pustim vzhajati v hladilniku. Ven ga vzamem, ko si na kup začnem nabirati sestavine. MARINARA je tudi vedno na zalogi v hladilniku, če ne, je dober tudi kečap. Kakršna koli vrsta sira se vedno najde (mocarela, čedar, …) , salama, špeh, gobice, koruza, … Na skrbi je tako treba imeti samo glavno sestavino, mleto meso.
Za eno ponev premera 30 cm in eno maso testa uporabim cca pol kilograma mletega mesa; če imate radi zelo obloženo pico, pa lahko dodate še malo gor. Lahko je sama govedina, mešano s svinjino, puranje, karkoli vam tekne. Sama sem naredila tako pico tudi že s pečenicami (spet, cca pol kile), vzela sem jih iz ovoja in nadrobila na koščke, popekla, in, obvezno, odcedila maščobo.
Kot sem rekla, to je samo ideja, pustite domišljiji prosto pot 🙂 (oziroma porabite to, kar vam ponuja hladilnik in/ali zmrzovalnik). Če vam je ostalo mesne omake, bolognese, ali jo kuhate na zalogo in imate porcijo v zmrzovalniku, je tudi to opcija, vendar je treba ustrezno manjšati količino paradižnikove omake, da pica ne bo preveč “pacasta”.
Mleto meso dobro popečem. Začinim z mešanico soli, popra, česna in čebule v prahu, malenkostjo mlete kumine, origana in/ali mešanico italijanskih začimbnic. Odcedim ga, da pica ne bo preveč masna.
Ponev (najraje imam težko, litoželezno posodo) dam v pečico in le-to vključim, na kakih 200 stopinj.
Veliko bolje se segreje, če jo ima na oku moja zvesta pomočnica v kuhinji 😉 .
Želim, da je ponev vroča, ko vanjo raztegnem testo. Sicer je treba biti zelo previden, da se ne opečeš, a dokler se namečejo sestavine na testo, se le-to že spodaj malo zapeče, kar je dodaten plus za hrustljavo pico.
Razgreto ponev vzamem iz pečice, vlijem malo olivnega olja in previdno ter rahlo položim testo ter ga nežno pritisnem po površini ponve. Spet, previdno, ponev je vroča!
Po vrhu razmažem marinaro (ali kečap), razporedim mleto meso, nariban ali natrgan sir, po želji še salamo, špeh, panceto, gobice, koruzo, pa še malo origana, … tu je veliko prostora za individualizacijo in izdelavo pice čisto po svojem okusu.
Peče se, spet odvisno od debeline nadeva, velikosti, ponve, vsaj 20 – 30 minut. Ko je rob pice zlato rjav in odstopa od ponve, smo v ciljni ravnini 🙂 .
Če grem z leseno lopatko previdno okoli roba ponve, ponavadi pica z lahkoto zdrsne na krožnik, kjer jo razrežem na kose, brez da bi me skrbelo, da bom poškodovala ponev.
