Smernice, ki jih bom navedel v nadaljevanju, so se mi najbolje obnesle tako pri izbiri najboljših tekmovalnih kot tudi najzanesljivejših konj za rekreacijo.
V postopku izbire najprej gledam, da je bodoči up po obnašanju vesel in srečen konj. Če se mu približam na pašniku, v izpustu ali boksu, nimam rad, da položi ušesa po glavi ali se na splošno slabo obnaša. Zaradi takega odziva dobim precej negativen vtis o konju. Z leti sem prišel do spoznanja, da je konj, ki deluje, da je večinoma dobre volje in v dobrem razpoloženju, sposoben počutiti se ugodno v vsaki situaciji, v katero ga postavim.
Ko normalno, sproščeno, v ne-grozeči drži, korakam proti skupini letnikov na paši, ne bom šel direktno proti enemu konju. Počasi korakam proti njim in opazujem, kako reagirajo na človeka in kako se obnašajo drug do drugega. V povprečni skupini letnikov vidim veliko različnih osebnosti. Eni so radovedni, dovolijo mi, da se približam ali pa celo stopijo par korakov proti meni, z dvignjenimi ušesi. Nekateri želijo oditi stran, imajo široko odprte oči in včasih tudi dvignjen rep. V želji, da bi pobegnili, poskušajo nagovoriti tudi ostale, da gredo zraven. In vedno je kak agresiven konj, ki strumno prikoraka do mene in takoj želi postati moj šef.
Opazujem, kako se konji obnašajo do mene in kako komunicirajo z ostalimi v čredi. Ne oziram se za vodjo črede – tistim, ki vedno preganja vse ostale od hranilnika. Ravno tako me ne zanima najbolj plašen v skupini, tisti, ki prvi pobegne od hranilnika. Vodja je ponavadi temperamenten in zna biti pretirano agresiven pri brcanju in grizenju drugih konj, skratka, preveč šefovski. Kot trener bi imel težje delo pri uveljavljanju hierarhije kot pri konju, ki ni vodja črede. Vodja se namreč želi do mene obnašati in reagirati enako, kot se obnaša do drugih konj – pri vsaki stvari, ki ni njegova ideja, se upira, in vedno uveljavlja svojo voljo. Vodja črede je psihično bolj drzen in bolj odločen kot drugi konji. Pri treningu na mentalni ravni, v prizadevanju da bi delal to, kar želim, lahko pride do neželjenih in nepotrebnih konfrontacij.
Vedno iščem konja, ki je v zlati sredini, takšnega, ki ima ušesa postavljena v pozor in je rahlo radoveden. Mogoče je malenkost plašen, a ne boječ. Po mojih izkušnjah je to konj, ki z veseljem pričakuje nove stvari pri treningu – vse dokler se z njim dela korektno, popravlja, ko je potrebno in pohvali, ko si to zasluži. Tak profil konja psihično skorajda nima omejitev koliko se lahko nauči.
Ne odločam se za konja, ki je zares boječ in plah. Ko se mu približam, se tak konj obrne in pobegne na drug konec pašnika ter ostane tam. V procesu treninga so takšni konji povprečno prijazni in lahko učljivi, a pogosto neodločni, brez poguma, ko nastopi čas, da pokažejo, kar znajo. Boji se koščka papirja na tleh, ne upa čez lužo ali preko debla. Če ga peljem v manežo, ga je strah senc in na terenu ravno tako. Na tekmi ga vznemiri že drugačna podlaga tal, morda se prestraši napovedovalčeve kabine, in kar odneha, se preda.
Spoznal sem, da s časom in treningom do neke mere lahko popraviš konjevo samozavest, postane boljši, ko se nauči, da mi lahko bolj zaupa. A ko se najde v novi nepoznani situaciji, kjer ni sproščen in je ne razume, se bo po vsej verjetnosti zatekel k bežanju kot rešitvi. Tudi na pašniku se boji drugih konj, zlahka ga rinejo stran od hrane in se tudi spravljajo nanj za vsako malenkost.
Veliko teh ovir se lahko premaga s treningom. A ne more se premagati vseh, da bi iz boječega konja naredili vrhunskega konja, ki ga lahko postaviš v kakršnokoli situacijo in mu zaupaš.
Nenazadnje iščem konja, ki se sam potrudi, tako na terenu kot na tekmi ali pri delu z živino. Če bi prijezdil do navpičnega zidu, bi tak konj rekel: »Ne vem, šef. Tole mi izgleda težko, a zate bom poskusil.« To je konj, ki ga želim narediti in plašen ne pride vedno na tak nivo. Seveda ga bom skozi urjenje izboljšal, ga naredil bolj samozavestnega in dokaj zanesljivega, a nikoli ne bo tako dober kot konj, ki ima že na začetku stabilen, neboječ mentalni pogled na učenje.
Izbiro bodočega partnerja, »obetavneža«, temeljim torej na njegovem mentalnem pogledu, na delo in učenje. Tako pridem do tega, ali je konj neodločen ali pogumen. Neodločen konj je bil prestrašen in nervozen celo življenje. Tudi če se s treningom modificira to obnašanje, se bo pod hujšim stresom vrnil v prvotno stanje uma, v plašnost in neodločnost. Konj, ki je radoveden in ga zanimaš ti in življenje nasploh, je rahlo previden a ne prestrašen, je tvoj idealen konj. Njegova radovednost in interes premagata strah. Ta konj, ko potegnemo črto, je tisti pogumen partner, ki je vedno tu za vas – trden in stabilen v vsaki situaciji.
Dick Pieper, The Language of Horsemanship (dickpieper.com)
Odlomek prevedla in priredila: DoroTeja
Tekst je informativne narave in ne more nadomestiti strokovnega mnenja. Bralcem svetujemo, da poiščejo nasvet kvalificiranega veterinarja in/ali strokovnjaka preden začno s kakršno koli diagnozo, zdravljenjem, terapijo oziroma delom s konjem.
