V poznih sedemdesetih in zgodnjih osemdesetih sem jahal konje in opravljal razna dela za nekatere rančerje v osrednji Kaliforniji. Na Rana Creek Ranchu v Carmel Valley se nas je nekaj odpravilo zbrati in preseliti dvesto do tristo krav s teleti. Peljati bi jih morali po dolini, prečkati cesto in jih pognati na nov pašnik. Na poti do živine me je Bill Dorrance vprašal, kolikokrat sem že jahal konja, na katerem sem sedel. Rekel sem, da eno petkrat. Odvrnil je: »Veš, Joe, ko priženemo te krave s teleti do mesta, kjer bomo prečkali cesto, bomo morali biti vsi zbrani in morda bo tudi kakšnega tekanja sem in tja.« Potem me je še vprašal, ali sem bil s tem konjem kdaj na terenu. »Ne.« In Bill je rekel: »Preden pridemo do živine, bi bilo morda dobro, da ga malo spoznaš s tem, kaj ga čaka.« In potem sem ga vprašal, kaj predlaga, da naredim.
Rekel je, naj grem iz koraka v kas in potem v galop in spet nazaj do koraka, a naj si vzamem za prehode navzdol ravno toliko časa kot za pospeševanje. Naredil sem tako, nekajkrat, dokler konj več ni bil zaskrbljen. In vsakič mu je šlo bolje. Ko smo zbrali živino in jo pognali čez cesto, seveda da je bilo malo tekanja, a moj mladi konj je to prestal v redu in delo je bilo dobro opravljeno. Vem, da, če se ne bi prej pripravil, kot mi je svetoval Bill, bi se kaj hitro lahko razletela. Velikokrat se spomnim tega dogodka.
Nekaj let kasneje sem, v novi službi, pripravljal mlade konje na cutting futuritije in ranch versatility tekmovanja. Kar nekaj ljudi, ki me je poznalo in vedelo, da moje izkušnje ne izhajajo ravno iz tekmovalnega sveta, me je spraševalo, ali bi žrtvoval svoje konjarstvo na račun tekmovanja. Moj odgovor je bil: »Upam, da ne.«
Resnici na ljubo, mislim, da sem ob takih vprašanjih postal še bolj prepričan. Izziv, pred katerega sem bil postavljen, je bil, da ne pustim pritisku tekmovanj, da me spremeni. Verjel sem v Billa Dorannca z vsem svojim srcem in tudi vsi tisti konji, čeprav sem od njih zahteval, naj delajo stvari ki jih še niso počeli, so čutili, da sem prepričan, samozavesten in v tem je bila vsa razlika.
Nič ni narobe, če konja izpostavimo manjšemu pritisku, če je le napravljen dober temelj, kamor se vrneš, ko se malo izgubiš. Kakšna je korist od gumice, če je nikoli ne raztegneš? Mislim, da enako velja za kakšno od vaj, ki jih delamo s konji. Resno delo, ali pa takšno namišljeno, kot je tekma, daje vsemu temu nov namen in pomen.
Slišal sem kavboje govoriti, da nikoli ne bi šli na tekmo, dokler ne bi bili prepričani, da je konj perfektno pripravljen in da bodo zmagali. Torej, šanse za kaj takega so dokaj slabe, razen če se gre nekam, kjer štartaš edini. Čeprav so konji pripravljeni, v resnici niso. Tekmovanja spremenijo ljudi. Nismo isti jahač kot smo doma in konj to čuti. Kako se pripraviš? Tako, kot pravi pregovor:«Samo naredi.«
Torej, to vam govori nekdo, ki je to doživel in je imel težave, a se zavedam, kako stvari stojijo. Če jih bom znal premagati ali ne, nisem prepričan. A vesel sem, da so mi tekmovanja dala možnost izpostaviti se tudi na tak način. Pomagajo mi, da bolje razumem, kako se počuti moj konj.
Če mislite, da imata s konjem dober odnos, ga odpeljite od doma, pojdita nekaj delat drugam. Če so stvari doma dobro postavljene, bodo nekje drugje še boljše. In če ni boljše, dobro za vas, spoznali ste, kaj se v resnici dogaja doma.
Članek je v originalu obljavljen v Eclectic Horsemanu št. 45.
prevod: DoroTeja
Tekst je informativne narave in ne more nadomestiti strokovnega mnenja. Bralcem svetujemo, da poiščejo nasvet kvalificiranega veterinarja in/ali strokovnjaka preden začno s kakršno koli diagnozo, zdravljenjem, terapijo oziroma delom s konjem.
