Zaradi varnosti svoje konje na pašnik nikoli ne spuščamo z oglavnikom. Pravzaprav jih tudi v boksu nimajo. Zato je pomembno, da se jim znamo približati na njim prijazen in spoštljiv način, da nas počakajo ali nam celo pridejo nasproti. Vsak konj ima svojo osebnost, vsi pa imajo eno zelo pomembno skupno točko. Način, kako se jim približaš, odloča o tem, ali te bodo »povabili« k sebi ali pa se bodo obrnili stran.
To je vsekakor situacija, ko nam je v resnično pomoč, če razmišljamo kot razmišlja naš konj. Konji so v naravi plen. Če torej stopamo proti njemu agresivno, ga gledamo v oči in poskušamo biti dominantni, kaj mislite, kakšna bo njegova reakcija? Videl nas bo kot plenilca ali grožnjo in se nagonsko umaknil stran od nas. Obnašajmo se torej tako, da ustvarjamo zaupanje in gradimo medsebojno vez.
1. Sprostimo se, približujemo se mirno in zmerno
Najprej, sproščamo se med približevanjem konju. Ne obnašamo se kot plenilec! Če smo napeti, bo konj to zaslutil. Ko smo sproščeni, se mu približamo počasi in mirno. Oči spustimo in gledamo nekje v višini njegovih kolen. To je zelo pomembna gesta, s katero konju kažemo, da mu ne predstavljamo grožnje.
Če se konj obrne proti nam in nas mirno, mehko gleda, nas vabi, da pridemo k njemu.
2. Gledamo in čakamo »povabilo«
Med počasnim približevanjem konju v sproščeni drži telesa, s pogledom obrnjenim stran od njegovih oči, pričakujemo znak, da nas »vabi k sebi«. Če spusti glavo, jo obrne priti nam, po možnosti tudi prvi del telesa, gleda mehko in sproščeno, ne pozorno in napeto, nas je »povabil«. Počasi se mu približujemo.
Radovedni konji in tisti, ki imajo z ljudmi pozitivne izkušnje, nam bodo prišli naproti.
3. Sprostimo pritisk, ko je potrebno
V primeru, da konj stori nasprotno – recimo da obrne glavo stran od nas, začne stopati stran ali nas kompletno ignorira, odstopimo nazaj, saj s tem zmanjšamo pritisk nanj. Če bomo ob prvih znakih njegovega obračanja stran pravočasno hitro odstopili, se bo ustavil, sprostil in začel razmišljati o »povabilu«, namesto da bi razmišljal o tem, da bi odšel stran od nas.
4. Predstavimo se
Ko pridem do konja, se mu vedno predstavim. To je znak vljudnosti in spoštovanja. Ob njegovem povabilu iztegnem roko, dlan navzdol, in mu dovolim, da me povoha. Ko se mu pogled zmehča, ga pogladim po vratu, čelu, skratka tam, kjer mu je všeč in se počuti sproščeno in ugodno. Tako ga je z jezikom polizala mati, ko je bil še žrebiček in to mu je vedno všeč. Velja zmotno prepričanje, da se konja pohvali s trepljanjem. A če jih opazujemo med sabo, se nikoli ne trepljajo. Drgnejo se eden bo drugega, grizljajo po vratu in vihru, korenu repa, matere pa svoje mladičke nežno poližejo po čelu in vratu.
Konji se med sabo ne trepljajo. Grizljajo se, se ližejo in drgnejo, trepljajo pa ne.
S takšnim povsem preprostim pristopom gradimo večje zaupanje, samozavest in močnejše vezi med nami in konjem.
Svetuje Dennis Brouse, povzeto po americashorsedaily.com.
Konja, ki v izpustu nosi oglavnik, morda res lažje ujamemo. Je pa tudi v nevarnosti, da se z oglavnikom zatakne za kakšno vejo, ogrado, bili so tudi že primeri, da se je s kopitom praskal po glavi in po nesreči za oglavnik zataknil nogo. Takšne stvari se lahko tragično končajo.
Naši konji so, zaradi varnosti, tudi v boksih brez oglavnikov.
Tekst je informativne narave in ne more nadomestiti strokovnega mnenja. Bralcem svetujemo, da poiščejo nasvet kvalificiranega veterinarja in/ali strokovnjaka preden začno s kakršno koli diagnozo, zdravljenjem, terapijo oziroma delom s konjem.
