„Če bi bil odvetnik konj, bi zmagal v 99 odstotkih primerov!“
Tom Dorrance

Konj obstaja že več kot 50 milijonov let. Njegova vrsta se je tako dolgo ohranila zahvaljujoč izredni zmožnosti prilagoditve ter psihičnim in fizičnim kvalitetam. Služil je raznolikim namenom in trpel mnogo nasilja, vključno s tistim, ki mu ga je vsililo človeško stremenje, gospodarsko razvijanje in spremembe okolja. A kljub temu ni današnji konj dosti drugačen od tistega, ki ga najdemo na jamskih slikah v jami Lascaux v Franciji.
To dejstvo se morda zdi presenetljivo. Konji so tako nepogrešljiv del naših življenj, da je predstava o njih dostikrat netočna. Selektivna vzreja je izboljšala njihove fizične kvalitete in estetski izgled. Njihovo vzdrževanje in oskrba sta nenehna tema novih raziskav, moderni prehrambeni artikli so posebej prirejeni za konjeve potrebe. Vse to nam ustvarja sliko „naprednega“, „razvitega“ konja. Izjemno so se izboljšali načini oskrbe in skrbi za konja, njegovo obnašanje pa ostaja resnično nespremenjeno. Ta vrzel med našim dojemanjem in njegovo dejansko naturo (ki diktira njegovo obnašanje) je srž večine težav v odnosu med človekom in konjem. Ko je enkrat jezdec sposoben razumeti konjevo naravno obnašanje, sta se sposobna razumeti tudi med sabo.

Problemi se začno s pomanjkanjem razumevanja in od tam gre iz slabega na slabše. Jezdec je nezadovoljen, ker konj ne dela tega, kar od njega pričakuje. Konj po drugi strani ne more razumeti jezdečeve jeze in reagira nagonsko. Jezdec nato misli, da je konj nasilen in neumen in da nikoli ne bo mogel te živali ničesar naučiti. Agresijo konj še kako čuti in se je boji. Začaran krog „več kot narediš, manj se razumeva“ odnosa ju vleče v prepad neuspeha. Besede, s katerimi se opisujejo te težave, so skrajno neprimerne: „neposlušnost“ se uporablja namesto „strahu“, „težaven konj“ namesto „zmeden“ ali „samozaščitniški“ – seznam nesporazumov je neskončno dolg, ker jezdec in konj nimata skupnega jezika.

Človek ne sme kriviti konja zaradi tega, ker se obnaša kot konj. Njegovo „slabo“ obnašanje ni namerno. Kar se nam zdi slabo obnašanje (kot odgovor na naše pričakovanje) je edino le rezultat slabe komunikacije. Konj je nezmožen imeti „slabe namene“. Različne raziskave so pokazale, da tega enostavni ni v njegovi naturi.

Če znamo uporabiti pravilne gibe in ukaze, da dobimo od konja pravilno izvedbo, je to zato, ker tudi mi pravilno delamo. Konj nam ne poskuša nagajati (tako, zaradi lepšega), niti ne kuha zamere do nas, torej je treba nezadovoljiv odziv sprejeti kot rezultat prekinjene komunikacije. Jasno, da mora ta proces priti od jezdeca. Konji so obdarjeni z mnogimi kvalitetami, a ne moremo od njih pričakovati, da bodo z nami delili naše cilje, če jih najprej ne pojasnimo. Bodimo pošteni, omogočimo jim, da nam pokažejo, kaj zmorejo. Ne skrivajmo svojih pomanjkljivosti za izbruhi jeze ali grobimi potezami. Namesto tega si raje zastavimo pravo vprašanje: „Zakaj se moj konj tako obnaša? Kaj sem storil narobe oziroma česa nisem naredil?“ To je edini način za doseganje napredka, izboljšav, doseganja zadoščujočih rezultatov in končno, doseganja harmonije, h kateri stremi vsak jezdec. Začeti je treba s sprejemanjem, razumevanjem in spoštovanje konja, da bo v zameno tak odnos razvil tudi on do nas.

Izogibati se je treba pastem antropomorfizma (pripisovanja človeških karakteristik in sposobnosti živalim). Konja smo pripeljali v svoja življenja, mu vsilili svoj svet in moderen način življenja, od njega zahtevamo podrejanje pritiskom v konjeništvu, a ne smemo pozabiti, da je in mora ostati konj. S tem, ko mu dovolimo, da ostane konj, mu omogočimo spoznati svoj polni potencial in se soočiti z našimi zahtevami, prirejenimi zanj – ne pa samo našim golim ciljem. Vsiljevanje naših ciljev konju je brezuspešno. Zanj so nepomembni, ne razume jih, ne deli jih z nami in edini rezultat je nezadovoljstvo. Največ bomo konja naučili, ko mu bomo pomagali razumeti, kaj od njega pričakujemo, potem pa bo to tudi storil. Konj ne more sam od sebe vedeti, da mora stopiti na prikolico. Konj ne ve, čemu služi privez. Ne razume, da mora preskočiti oviro v maneži, ne sme pa skočiti preko ograje v izpustu. Kar se nam zdi logično in samoumevno, se njemu ne. Moramo mu torej pomagati, voditi ga do pravega odziva, uporabiti njegovo naturo, zato se moramo izogibati problemom, konfliktom in zmedenosti, ki vodijo v stres in nezadovoljstvo.
AQHA Fundamentals of Horsemanship, odlomek

Prevod in priredba: DoroTeja

Tekst je informativne narave in ne more nadomestiti strokovnega mnenja. Bralcem svetujemo, da poiščejo nasvet kvalificiranega veterinarja in/ali strokovnjaka preden začno s kakršno koli diagnozo, zdravljenjem, terapijo oziroma delom s konjem.