… ali kako pomembno je imeti dobrega konja

Rad bi vam povedal o tem, kako sem bil sprejet v službo kot „ujahovalec mladih konj“ (colt breaker) na velikem posestvu v zahodni Floridi. Moja mati je tisti čas živela na Floridi s svojim možem in nekaj časa sem preživel z njima. A ne po svojem izboru. Nak, šel sem tja, da si pocelim poškodbe. Sem bil kar precej zdelan od moje prejšnje službe. Bil sem colt breaker v Montani….
Tista služba je bila nočna mora.

Veliko sem se naučil, a me je to skoraj stalo življenja. Bil sem še za ušesi-moker-mulc, ujahoval pa sem čredo 40-tih divjih tri- do pet-letnikov, ki v življenju, no, vsaj velik del njih, niso občutili dotika človeške roke. Večino bi lahko rangiral kot divje, močne in prav zares nevarne. Stvari so mi zrasle krepko preko glave, a sem vseeno dal vse od sebe. (V samih začetkih dela in učenja se večina trenerjev sreča s podobnimi polomijami, ki v tistem trenutku bolijo kot strela, kasneje pa iz njih nastanejo dobre zgodbe.)
Kakorkoli že, skrenil sem s poti. Montana je druga zgodba, pojdimo nazaj na Florido.
Torej, ko sem si pocelil poškodbe, sem se zaposlil na velikem ranču na Floridi. Vedno sem si predstavljal, da je Florida eno samo golf igrišče, vse zelena, popedenana in pretežno poseljena z upokojenci. Nisem mogel biti dlje od resnice. Florida je natlačena z velikimi ranči, kjer redijo živino. Na ranču, kjer sem delal, so imeli 10.000 glav živine na več kot 12 tisoč hektarih pašnikov. Prav tako pa so imeli tudi okoli 100 konj. A to niso bili tipični, povprečni ranč konji.
Ne, ta ranč je imel dve kobili s titulo NCHA World Champion, nekaj kobil z nazivom AQHA World Champion, pa tudi ostale so bile bolj ali manj potomke priznanih performance (z eno besedo zajete discipline v western jahanju, op. p.) prednikov.
Fant, kakšni so bili to dvo- in tro-letniki! Sam sem bil šele na začetku svoje kariere in dobesedno brez nekega pravega znanja. Kljub moji pomanjkljivi strokovnosti pa so konjički delali sijajno. Na primer, sam nisem nikoli prej jahal, kaj šele treniral cutting konja, a s temi mladostniki smo delali z živino v nekaj tednih. Tudi z reiningom si nisem bil preveč blizu, pa smo se zaustavljali in obračali kot za šalo.
In to s stilom.
Upravitelj ranča me je vprašal, če bi treniral nekaj konj, s katerimi bi on in njegova žena šla na Florida Gold Coast Pleasure Futurity. V 70 tih letih je to bila velika reč in udeleževali so se ga vsi veliki trenerji iz ZDA.
Čeprav nisem imel niti najmanjše predstave, kako trenirati konja za pleasure futurity, sem se odločil, da bom poskusil. Vse, kar sem vedel o disciplini je to, da naj bi pleasure konj držal naslon nizko ter hodil, kasal in galopiral res počasi. Imel sem 90 dni, da pripravim dva konja. Nekako sem si mislil, da ni šans, vendar nisem bil pod pritiskom, saj sem upravitelju odkrito priznal, da nimam pojma. Odvrnil mi je, naj delam po svojih najboljših močeh in če se ne bo izšlo, ah, well…
Veste, kaj sem počel, da sem tista dva konjička pripravil za futurity? Jezdil sem jih po pašnikih in kontroliral živino. Hodili smo, kasali in galopirali na daljše razdalje, da sta se, ko sta bila utrujena, naučila sprostiti in upočasniti tempo. To je bilo to.
To je bilo vse, kar sem počel, ker nisem znal drugače. In čez par mesecev sta se začela obnašati kot prava pleasure konja.
Končno je prišel dan futuritija. Oddelati je bilo treba dve predtekmovanji in finale. Ne spomnim se več natančno, koliko je bilo prijavljenih, vem, da jih je bilo ogromno. Upravitelj in njegova žena sta zajahala vsak svojega konja in pometla s konkurenco.
Upravitelj je v finalu zasedel 5. mesto, žena pa 9. Nisem mogel verjeti. Sedel sem na tribuni, opazoval vse tiste vrhunske trenerje in drage konje, ko so vstopali v areno ter razmišljal, da bo tekmovanje za nas prava polomija…
Te zgodbe nisem povedal zato, da bi vas zabaval. Ne, povedal sem jo zato, da bi poudaril pomembno stvar, do katere se večina ljudi sama nikoli ne prikoplje…
Če imaš res dobrega konja…
Ne rabiš biti vrhunski trener, da bi zmagal.

Nisem vedel ničesar o treniranju pleasure konjev, pa sta konjička kljub temu naprašila večino ostalih na tekmovanju. Zakaj? Ker sta bila izredno dobra konja. In lahko navedem primer za primerom, ko sem imel podobne izkušnje z drugimi dobrimi konji.
Imeti izjemno dobrega konja je ključ do uspeha.
Glejte, ne bom navajal nobenih imen, a obstajajo ljudje, ki zmagujejo po tekmovanjih, a ne bi znali naučiti ribe plavati, kaj šele natrenirati performance konja. A kljub temu ti ljudje znova in znova zmagujejo. Kako jim uspe? So pač toliko pametni, da si izberejo izjemno dobrega konja.
Sam sebe smatram za dobrega trenerja. Natreniral sem veliko performance konjev in dosegel svoj delež zmag na tekmovanjih. Kakorkoli že, jaz bom prvi, ki vam bo rekel, da ne bom naredil veliko, če bom tekmoval na „povprečnem“ konju.
Konkurenca je pač prehuda. Če želiš zmagati, moraš jezditi nekoga presneto dobrega.
Veliko ljudi ima malo pomešane prioritete. Dostikrat vidim nekoga, ki se pripelje na tekmovanje s 50.000 $ vrednim avtom in prikolico, v njej pa je drugorazreden (drugorazreden v primerjavi s konji v konkurenci, op.p.), 6.000 $ vreden konj. To nima nobenega smisla.
Če želite zmagati, porabite vaš denar na konja, ne na avto in prikolico. Nihče se vam ne bo smejal, ker vozite kup zarjavelega plehovja, če boste tekmovanje zapuščali z nagrado v žepu.

Larry Trocha (horsetrainingvideos.com)

Prevod in priredba: DoroTeja

Tekst je informativne narave in ne more nadomestiti strokovnega mnenja. Bralcem svetujemo, da poiščejo nasvet kvalificiranega veterinarja in/ali strokovnjaka preden začno s kakršno koli diagnozo, zdravljenjem, terapijo oziroma delom s konjem.