Način, kako ujamemo svojega konja, lahko odraža veliko o našem razumevanju konj in tudi njihovem pogledu na nas. Če bi lahko nase gledali skozi konjeve oči in videli, kako si razlagajo naša dejanja, bi bili morda dosti bolj razumevajoči do njihovih reakcij.
Na podlagi prejšnjih izkušenj, genetike in okolja, različni konji lahko reagirajo različno. Vsak ima svojo raven samoohranitve. Del tega nagona je sumničavost do ljudi in drugih plenilcev. Ko dvigne glavo, da so oči višje od nivoja vihra, je v pripravljenosti, ker se mu približuje plenilec. In to reakcijo moramo sprejeti takšno kot je (če se tako odzove na naš prihod) ter mu ponuditi manj grozeč pristop, da ne dajemo povoda za sumničenje in strah.
Osebno ne uporabljam rad priboljškov, da bi si pridobil konjevo prijateljstvo in bi ga zaradi tega lažje ujel. Niti ne zastrašujem z grozečimi gibi, ali udarjam s povodcem po zadnjici, da bi pokazal, da obstajajo hujše stvari kot to, da se pusti ujeti. Takšne stvari konj sprejme oziroma tolerira samo zato, ker smo drugo opcijo naredili bolečo ali strašljivo. Včasih, na začetku, moramo uporabiti malo omejevanja ali priboljškov, da pridemo bližje. Sam pa vedno raje poskušam konja prepričati, da se v moji prisotnosti počuti ugodno tako, da ga počoham. Skoraj vsak konj ima kakšno zaplato odmrle dlake, srbeče mesto, kjer tako godi, ko se ga popraska. Nežno, lahno božanje nas pri sumničavem konju ne pripelje daleč. Lahko ga žgečka, prestraši ali vznejevolji. Odločno drgnjenje ali čohaje po tapravem mestu pa je vedno dobro sprejeto. Z nami je enako, ko si močno želimo, da bi na kdo popraskal po hrbtu, kjer se sami ne dosežemo – in kakšno olajšanje je, ko se nam ustreže :). Če bo konj naš prihod naslednjič povezal s tem ugodjem, nas bo z veseljem povabil v svoj prostor in ne bo potrebe za priboljški ali za zastraševanje.
Ne glede na to, kakšno tehniko čohanja imamo, ugodimo mu tako, da podrgnemo tam, kjer se nabirajo muhe in si jih ne more sam odgnati, na primer pod trebuhom, pod čeljustjo, po prsih ali grivi, vihru, licih. Vse to nam pomaga, da postanemo koristen prijatelj, brez potrebe za priboljškom ali omejevanjem gibanja.
To je eden močnejših razlogov, zakaj se konji vežejo drug na drugega. Ne gre toliko za prehranjevalne, hormonske, varnostne razloge, gre samo za dober občutek, ki ga lahko drug konj ponudi v obliki čohanja na mestu, kjer se sam ne more popraskati. Ta občutek ugodja lahko konju ponudimo tudi mi in ne potrebujemo nikakršne posebne opreme.
Če se konj nauči povezati našo prisotnost z dejstvom, da bo počohan, in ne z nelagodjem ki spremlja ujetje, ima ob naši prisotnosti dobre misli. Vendar pa ima neugodna izkušnja zaradi nerodnega natikanja oglavke okoli občutljivega nosu, oči ali ušes bolj močen in dalj trajajoč vtis! Lahko je močnejša od ugodja in naslednjič ne bo željno pričakoval našega prihoda.
Ko konja podrgnemo ali počohamo in se nam nasloni na roko, stopimo korak nazaj in ga »zapustimo«, ko si želi še tega ugodja. Mentalno ga pustimo v stanju, ko si želi še, kar je dosti bolje kot da se naveliča in odide stran medtem ko ga še čohamo. Želimo jih pustiti v psihičnem stanju, ko si želi več od nas. Čeprav gre »samo« za čohanje.
Martin Black (martinblack.net)
Prevod in priredba: DoroTeja & Marko
Tekst je informativne narave in ne more nadomestiti strokovnega mnenja. Bralcem svetujemo, da poiščejo nasvet kvalificiranega veterinarja in/ali strokovnjaka preden začno s kakršno koli diagnozo, zdravljenjem, terapijo oziroma delom s konjem.
