Dobro opravljena naloga
Kakorkoli se trudimo, nikoli ne moremo konja med učenjem seznaniti z vsem, kar ga na tem svetu lahko prestraši. To bi nam vzelo celo življenje. Torej je bolje, da imamo konja, ki zna kompenzirati. To pomeni, da, ko je izpostavljen novim, neznanim stvarem, ohrani mirne živce in ne »razpade« pri najmanjšem problemu. Ne predstavljam si, da ne bi imeli najprej konja dobro izurjenega na tleh, preden ga zajahate. Lahko so zelo nevarni, zakaj si ne bi želeli in se potrudili ga izuriti do te mere, da je sposoben kompenzirati, ko mi naredimo napako? Niso vsi konji dovolj mirni za vsakogar, a lahko vzamemo čisto povprečnega in iz njega naredimo voljnega partnerja, ki nam bo znal pomagati. Kaj mislim s tem »kompenziranjem«? Najbolje pojasnim na primeru. Veliko sem delala s konjem z imenom The Kid. Od dela na tleh, do jahanja, navajen je bil tudi dela z lasom. Nova lastnica ga je odpeljala domov in enkrat je pri razjahanju prehitro zdrsnila iz sedla, saj je pred tem pozabila nogo potegniti iz stremena, zato je padla. Torej, The Kid je videl osebo ležati na tleh, zraven sebe, in je mirno počakal, da je potegnila nogo iz stremena. Nikoli ga nisem učila padanja iz sedla ali vlačenja ljudi za sabo, a vse delo, učenje, ki sva ga opravila, ga je izučilo, da je stal pri miru, zaupal in se ni razburjal v novih situacijah. Torej, namesto brce v obraz in nekaj krogov galopa po tleh z nogo v stremenu, si je lastnica samo otresla prah in nadaljevala svoj posel kot običajno.

Kako to doseči?
Gradimo oziroma postavljamo sloje zaupanja. Konj mora vedeti, kaj lahko pričakuje od človeka. Ko je zaupanje trdno, se zaveda, da je ob človeku varen, da ob njem lahko preživi – to pa je zanj najpomembnejša stvar v življenju. Pri delu na tleh imamo priložnost konja varno, v kontroliranem okolju, izpostaviti različnim situacijam. Pomagamo mu razumeti, kaj se lahko zgodi in kaj je njegov sprejemljiv odgovor ali reakcija. Lahko uporabimo vrv, vrečko, zastavo, psa, karkoli. Teh nekaj stvari mu lahko pomaga razumeti in se naučiti, da reagira umirjeno ter ostaja miren. Ko se enkrat nauči, kaj je sprejemljiva reakcija, kot npr, odmikanje zadnjega dela ali stanje na miru, je večja verjetnost, da bo tako reagiral tudi v neznani situaciji. Seveda pa se, na žalost, lahko srečamo s prevelikim številom konj, ki jim možnost pridobivanja zaupanja v človeka ni bila dana. Namesto tega so se naučili, da se mu ne sme verjeti. In z lahkoto se doseže tudi faza, ko konj ne želi več zaupati nobenemu človeku, nikoli. Svoje življenje preživijo napeti, v večnem strahu pred ljudmi. Ne dajo se prijeti, težko jih je čistiti in sedlati, ker vedno trzajo in iščejo prostor za pobeg. Sprejemajo sedlo in jih tudi kolikor toliko lahko jahaš, a vedno imaš občutek, da se zadeva ne bi dobro končala, če bi prišlo do kake težave. Dokler gre vse še kar v redu, bo šlo, a če bi prišel v situacijo, da bi se na konja moral zanesti, nimaš nič. O kakšnih situacijah govorimo? Se vam je že kdaj zgodilo, da vam je, na terenu, med ustavljanjem iz galopa počila vajet? Ali popustil vijak na uzdi? Konja, s katerim smo šli čez delo na tleh, enostavno potegnemo v stran in odmaknemo zadnji del, pa se bo ustavil, tudi če bo kak kos opreme plahutal po njem. Na drugi strani je konj, ki nam ne zaupa, zato se bo v enaki situaciji prestrašil ter razmišljal samo, kako bi pobegnil stran od neznane ter zato nevarne situacije, z jahačem ali brez. Ste se kdaj na ježi po terenu ustrašili fazana bolj kot vaš konj? Trznili v sedlu, zato je trznil tudi konj in zaradi tega odleteli iz sedla na tla? Konj, ki vam zaupa, bo mirno počakal, da se poberete, saj v situaciji ni prepoznal nič strašnega. Konj, ki se je naučil, da človeku ne sme verjeti, pa bo po vsej verjetnosti »svobodo« izkoristil za pobeg. Pri takšnih konjih je vračanje k delu na tleh kot krpanje lukenj na asfaltni cesti. Lahko jih zakrpaš, a cesta ne bo nikoli tako trdna kot tista, ki je cela. Zakrpe so tudi vedno najbolj na udaru, slej kot prej se tam cesta spet začne razpadati.

Abeceda
Da bi lažje razumeli povezavo dela na tleh s kasnejšo ježo, si poglejmo enostavno primerjavo iz našega vsakdanjega življenja. Otroka želimo naučiti brati knjigo. Normalno, da ne bomo sedli z njim za mizo, odprli knjigo in pričakovali, da bo kar začel brati. To bi bilo absurdno. Najprej ga začnemo učiti abecede. Črko po črko. Spoznati jih mora, se naučiti, da nekaj pomenijo. Potem jih začnemo sestavljati skupaj in oblikovati besede. Tako otrok dobi neke napotke, nekaj, k čemur se lahko vrne, ko se zatakne pri branju. Ko naleti na dolgo, težko besedo, si jo razdeli na črke in potem razmisli, kaj beseda pomeni. Enak koncept je delo na tleh. Konju moramo dati napotke, da lahko razume, kaj želimo od njega. Gradimo nek skupen jezik. Učimo ga kako odgovarjati na naše zahteve, pri tem mu pa pokažemo kdaj in kaj odgovarjati. Vsaka vaja, narejena na tleh, nam bo slej kot prej prišla prav, ko bomo v sedlu.
(se nadaljuje)

Mindy Bower, za Eclectic Horseman

Mindy Bower je bila študentka Raya Hunta, Billa in Toma Dorrancea, vrsto let tesna sodelavka Bucka Brannamana, in kot tretja generacija v družini nadaljuje tradicijo dobrega konjarstva.

Prevod in priredba: DoroTeja

Tekst je informativne narave in ne more nadomestiti strokovnega mnenja. Bralcem svetujemo, da poiščejo nasvet kvalificiranega veterinarja in/ali strokovnjaka preden začno s kakršno koli diagnozo, zdravljenjem, terapijo oziroma delom s konjem.