Danes naj bi začel delati s prekrasno mlado žrebico, s konjem, katerega karakter moram šele spoznati. Že na prvi pogled pa sem opazil, da gre za „hiter“ tip – uren pri odzivanju, nervozen, a inteligenten.
Stal sem v sredini okrogle maneže (angl. round pen) in počasi zvijal vrv za lonžiranje. Počasi sem se obrnil pravokotno na telo žrebice, rahlo dvignil roki in razprl prste. Pogledal sem jo naravnost v oči. Odziv je bil dramatičen. Dobesedno poletela je do ograje maneže in začela teči, v nasprotni smeri urinega kazalca.
„Torej, oče,“ sem zaklical, „pojasnil ti bom zaporedje dogodkov, da boš razumel, kaj se dogaja.“
Žrebice sploh ni bilo treba poganjati. Hitrost gibanja sem lahko uravnaval glede na to, kam sem jo gledal. Če sem jo gledal v oči, je bežala od mene kot veter, če sem premaknil pogled na pleče, je upočasnila. Ves čas pa sem imel svoje telo obrnjeno pravokotno na njenega.
„Prva stvar, ki jo iščem, je pozornost njenega notranjega ušesa,“ sem zaklical očetu, ki je mirno kot kip sedel na svojem stolu in me opazoval. „Predvidevam, da se bo to zgodilo čez kakšno minutko.“ Še nisem izgovoril do kraja, ko je žrebica usmerila uho proti meni. „Seveda da te posluša,“ je oče zaklical nazaj.
„Gre za več kot samo poslušanje. Njeno uho je „zaklenjeno“ na meni kot znak spoštovanja. Priznava mi nekaj pomembnosti.“ Vrgel sem vrv pred njo in jo tako obrnil v nasprotno smer. Kljub obratu je bilo notranje uho spet nenehno obrnjeno proti meni. Pomirila se je in začela kasati.
„Kmalu bi mi morala ponuditi naslednji znak svojega spoštovanja. Videl boš žvečenje in oblizovanje. Videl boš, da bo porinila jezik iz ust in ga potegnila nazaj in tako demonstrirala akcijo žvečenja.“
Seveda je začela z žvečenjem. „Tukaj je. Govori mi, da je rastlinojed, in če ji bo dovoljeno jesti v miru, če ji ne bo treba bežati stran, potem lahko prideva do nekakšnega sporazuma. Lahko se dogovarjava glede položaja, živi in pusti živeti, pogovoriva se.“
V maneži sva bila pet minut in očetu sem začel razlagati značilne signale pred povezavo („join-up“): „Čakam, da spusti glavo, da teče v krog z glavo le nekaj centimetrov od tal.“ V nekaj minutah si je žrebica pihala pesek iz prvih kopit, z ušesom trdo „zaklenjenim“ name.
„Govori mi, da je dobro, da mi lahko zaupa.“ Spremenil sem držo, ramena sem obrnil za žrebico, tam sem usmeril tudi svoj pogled. Takoj se je ustavila. Čakal sem, popolnoma mirno, z ramenom, obrnjen pravokotno nanjo, in izogibal sem se kontaktu z očmi, tudi s kotičkom očesa.
Začutil sem njeno omahovanje; težko ji je bilo verjeti, da poznam njen jezik, a bila je prisiljena priznati, da sem se odzval na vsak njen signal.
Povezovanje je vedno najrazburljivejši trenutek v celem procesu. Pa ne zato, ker bi dvomil, da se bo zgodilo. Gre za možnost komunikacije med človekom in konjem. „Bežeča“ žival podarja svoje zaupanje „bojeviti“ živali. Človek in konj sta premostila vrzel med njima, to me vedno zadene kot čudež. Trenutek, ko se to zgodi, je vedno svež, vedno poln zadovoljstva.
Žrebica je negotovo stopila proti meni. Nisem je gledal, vedel pa sem, da tehta svoj naslednji premik, da se odloča, ali se bo povezala z mano. Nekaj trenutkov kasneje je stala ob meni, njen nos ob mojem ramenu. Počasi sem naredil krog v desno, potem v levo: sledila me je povsod. Povezovanje s to žrebico je bilo popolno. „Temu pravim povezovanje,“ sem rekel svojemu očetu.
„Kolikokrat pa si jo že zajahal,“ je vprašal oče, poln dvomov.
„Nikoli, oče.“
„Ja pa ja de…..“

Monty Roberts, The Man who Listens to Horses, odlomek

Prevod in priredba: DoroTeja

Tekst je informativne narave in ne more nadomestiti strokovnega mnenja. Bralcem svetujemo, da poiščejo nasvet kvalificiranega veterinarja in/ali strokovnjaka preden začno s kakršno koli diagnozo, zdravljenjem, terapijo oziroma delom s konjem.