Začetek ujahovanja, prvih nekaj dni

Nick Dowers opisuje svoj pristop do ujahovanja konj:
Lahko bi rekel, da se, ko stopim prvič v round pen, nekako veselim konja naučiti, da je najbolj ugodno, psihično, biti ob meni in če je psihično z mano, mu to prinaša olajšanje (počitek). To olajšanje ne pomeni, da bom samo sedel tam in nič počel celo uro. Pomeni, da mu bom ponudil ugodje, mu pokazal, da je na pravem mestu in mu pustil, da sam razdela, kaj je naredil narobe na način, da ga ne bom silil v izvedbo prave stvari. Delo se zastavi tako, da napačna odločitev pomeni, da išče dokler ne najde prave. Ne poskušam delati namesto njega in mu pustiti, da melje o napakah. Ne kaznujem ga, če kaj naredi narobe, pustim mu, da je zaposlen z razmišljanjem in ko je psihično z mano, je zanj to dobra stvar, saj mu prinese olajšanje.

Pri načrtovanju ujahovanja moram narediti par stvari preden sedem v sedlo. Konj se mora pustiti osedlati. Gibati se mora s sedlom tako, kot se drugače brez njega. Moram biti prepričan, da lahko dela različne stvari in nimajo nekih težav, strahov, občutljivih točk. Delamo z zastavico, dokler ni dokaj sproščen. S samo uporabo zastavice lahko ustvarim rahel pritisk in vidim, kako reagira v takšnih situacijah; lahko delamo na popuščanju pritisku, na odstopanju.
Sam ne čutim neke potrebe po pretiranem delu na tleh. Ponavadi konja osedlam po enem ali dveh dneh dela na tleh in potem jezdim. Seveda obstajajo izjeme, brez dvoma, a večinoma uspemo prvi dan s sedlanjem in, v veliko primerih, jih po dveh dneh že jezdim. V round penu, na oglavki, potem pa, po tretjem ali četrtem dnevu, grem ven, na dvorišče, na dovozno pot. Razlog, da grem tako hitro je morda v tem, da sem kavbojskega porekla in se nekako držimo izreka Raya Hunta: »Prvi dan je konj strošek, drugi dan sta na nuli, tretji dan je na plačilni listi in služi.« na ta način poskušam gledati na trening.

Zagotovo ne bom delal več kot menim, da konj prenese, a povsem sigurno ga bom izzval, da vidim, koliko lahko narediva v določenem časovnem okvirju, s tem, da sem pravičen/pošten do konja.
A tudi če sam zajaham svojega konja drugi ali tretji dan, ali celo prvi dan, je vedno treba imeti v mislih, vsaj jaz sem tega mnenja, da ne delamo nečesa, kar konja dolgočasi, se mu zameri ali mu postane monotono.

V procesu učenja želim, da so postavljeni pred izzive, so psihično sveži. Več kot jim predstaviš stvari, bolj ko jih izzoveš, hitreje se bodo učili. In želim, da se kar naprej učijo. Ni nujno, da vedno nekaj novega, a želim, da so vsak dan boljši v tem, kar že znajo. Poskušam jih pripraviti, da se vedno bolj trudijo pri učenju. Ne želim, da so samo zadovoljni s sabo, kjer so. Zaradi tega mogoče delam stvari malenkost hitreje. A delaš to, kar znaš dobro, da vzdržuješ konja angažiranega, da se uči in da je vedno pred nekim novim izzivom.
Precej hitro jim postane dolgčas in potem si ustvarjamo problem z že samimi enostavnimi vajami.
Potrebujejo izzive da lahko pokažejo vse, kar znajo in so sposobni narediti.
Torej, moj pristop do učenja je torej v smislu, da, če od konja nekaj zahtevam in on naredi točno to, kar želim, zakaj bi morala to početi še naslednjih 15 dni? S tem riskiram, da konj začne iskati nov odgovor. Vadila sva nekaj dni, ali koliko je pač bilo treba, da je sprejel zastavico in se počuti sproščeno. In če bi ta postopek še nadaljeval in nadaljeval, tvegam, da, recimo, začne razmišljati, da to mahanje z zastavico mogoče pomeni, da jo mora brcniti, ali jo napasti. Nikoli ne veš, sicer sem dal ekstremen primer, a če mi konj pravilno odgovori enkrat ali dvakrat, greva naprej. To ne pomeni, da se ne bom več vrnil k tej vaji oz. zahtevi, ampak pomeni, da se ne bom vrtel okoli tega v neskončnost.
Več kot lahko počnem s konje, da ga spravim v učljivo razpoloženje, da z odprtim umom sprejema nove stvari, bolje je. Več malenkosti, ki jih delava, bolj stabilen bo konj.
A najpomembnejša stvar, ki jo imam na umu v prvih tridesetih dneh je, da jih pripravim da so sproščeni, pozorni, balansirani in psihično povezani z mano. To je odločilno. Da si ne želijo biti nikjer drugje. Ker če želijo drugam, so neuporabne vse vaje sveta, saj če konj razmišlja da bi bil tam preko, kako naj ga jaz tu kaj naučim, ko z mislimi ni tu pri meni.
Torej se resnično trudim, da so z mislimi z mano in šele potem začnem z učenjem raznih stvari. Ker če so psihično prisotni, potem jim lahko pomagam zbalansirati telo in ga premikati na različne načine. A če so z mislimi na drugi strani ograje, jih ne morem naučiti nobenega manevra.
Najprej ga zainteresiraj, da je z mislimi pri tebi, potem ga začni učiti manevre.

Nick Dowers of Dyer, Nevada
Povzeto iz www.westernhorseman.com
prevod in priredba po zvočnem zapisu: DoroTeja

Tekst je informativne narave in ne more nadomestiti strokovnega mnenja. Bralcem svetujemo, da poiščejo nasvet kvalificiranega veterinarja in/ali strokovnjaka preden začno s kakršno koli diagnozo, zdravljenjem, terapijo oziroma delom s konjem.