»… moja tavžentrožca v kuhinji … «

Morda se bo kdo vprašal, zakaj kuhati paradižnikovo omako, ko imajo trgovine ogromno izbiro raznoraznih že pripravljenih, samo za pogret pripravkov, z morjem različnih okusov?
Hm, ker pri tej točno veste, kaj ste zmešali skupaj?! In je čisto po vašem okusu.
Marinaro so menda italijanske none kuhale enkrat na teden v velikem piskru in ga porabile do naslednjega tedna. Tudi sama naredim velik lonec, samo da ohlajeno marinaro nalijem v kozarce in kozarčke, jih zaprem in pospravim v hladilnik. Počaka kak mesec ali dva, sicer pa – menda ni treba posebej razlagati higienske minimume in uporabe kančka zdrave pameti pri hrani, ki ima čuden vonj in/ali barvo?! Lahko pa se tudi zamrzne, v posodicah ali »ziploc« vrečkah, pa je.

Osnovni recept, ki je dokaj ohlapen, saj je bistvo kuhanja doma, po moje, da si skozi poskuse pripraviš tisto, kar tebi najbolj ustreza, je:

400 g čebule, enakomerno narezane na lističe ali kocke
2-4 zrna nasekljanega česna (odvisno od velikosti zrn in osebnega okusa)
ščepec posušenega origana
čili, po želji
sladkor, sol in poper po okusu
6 konzerv celega paradižnika (po 480g vsaka)
2 tetrapaka mezge (po 500 ml)
cca 1 dl belega vina
olivno olje, maslo

Načeloma se lahko marinara kuha tudi iz svežih olupljenih paradižnikov. Vendar, treba jih je olupiti. Packarija. Pa, resnici na ljubo, sveže, sezonske paradižnike je vsekakor najbolje pojesti. Paradižniki, kupljeni izven sezone, nimajo nikakršnega okusa, roko na srce. Zakaj bi torej z njimi izgubljali čas? Če pa vam ostaja zrelih ali prezrelih paradižnikov, potem pa, zakaj ne.
Kar se tiče konzerv, manj kot je predelan paradižnik, bolje je. Kvaliteta igra veliko vlogo. So torej konzerve in »konzerve«. Take, kjer je med paradižniki sok in one druge, bolj vodene … Z mezgo je enako. A, kot pravim, izbira je stvar okusa, razpoložljivosti, …

V loncu na nekaj segretih žlic olja in masla stresemo čebulo, origano in čili. Dodamo žličko sladkorja, posolimo in popopramo. Pražimo kakih 15 minut. Vzemimo si čas in res dovolimo čebuli, da se lepo zmehča, končni izdelek bo veliko boljši. Dodamo česen, pražimo, da zadiši in pazimo, da se ne zažge, samo par minut torej. Na vrsti so paradižniki.

Sama jih najprej iz konzerve prelijem v posodo, kjer preverim, ali so dobro olupljeni. Konzerve oplaknem z vinom, da ne gre nič paradižnika v nič, in dodam v lonec. Zakaj ne z vodo? Da ne redčim marinare po nepotrebnem.

In nekaj, česar nikoli ne vidite na kuharskih šovih in blogih – šokantno, vem, a kuhanje je (včasih) tudi packarija 🙂 🙂 🙂

Doda se še mezga, kak ščepec soli in nekaj sveže mletega popra ter preostalo vino.

Paradižnike s kuhalnico (ali mečkalcem krompirja) na grobo zmečkamo in pustimo, da lepo počasi vre v na pol pokriti posodi kakšne pol ure. Tu in tam premešamo, kontroliramo, da ni ogenj premočan, ker bi bilo škoda, da se marinara prime dna posode. 

Marinara ni mišljena, da bi bila spasirana v čisto gladek pire. Nekaj teksture naj ima. Koliko, je stvar osebnega okusa. Mezgo lahko nadomestimo s še dvema konzervama paradižnika če nam je pač bolj všeč takšna bolj »groba«.

S paličnim mešalnikom zmeljemo na želeno konsistenco, po želji dodamo še malo sladkorja (da ublažimo kislost paradižnika) ter sol in poper po okusu.

Marinara naj počasi kipi (spet, premešati tu in tam) še kakšne pol ure. Lahko tudi malo manj, če se nam zdi, da je že dovolj gosta.

Sama ohlajeno nalijem v steklene kozarčke, kozarce in večje glaže, kak milimeter pod robom, do vrha pa nalijem olivno olje in zaprem. Odprt kozarec je dobro čim prej porabiti, zato uporabljam kozarčke v toliko različnih velikostih. Odvisno od obroka, ki ga pripravljam, odprem pač primerno velik kozarec marinare.

In zakaj sploh uporabiti marinaro?

Kot hitro omako za testenine:
v ponvi segrejemo olje, po želji hitro popražimo še malo česna, vlijemo marinaro, ko zakipi, dodamo sveže liste bazilike, kuhamo 5 minut, dodamo sveže kuhane testenine in po vrhu naribamo parmezan.
Variant za takšno omako je neskončno. Dodajamo lahko začimbe po izbiri. Posušene dodamo že k česnu, da med praženjem spustijo svojo aromo, sveže pa bolj proti koncu kuhanja.

Nadomesti lahko kečap pri pici, dodamo jo v omako bolognese, puttanesco, arrabiato, pa v lazanjo, z njo zalijemo popečene mesne kroglice, čufte, piščanca (cacciatore)…

Marinaro lahko uporabimo kot varianto salse, dodamo vložene ali sveže čilije za pikantnost po osebnem okusu. Kot takšno lahko uporabimo tudi kot sestavino v mehiških jedeh (enchiladas, burritos, quesadille, …).
Sama sem jo uporabila tudi pri kuhanju polnjene paprike.
Skratka, meni je marinara prava tavžentrožca za kuho in vedno je na zalogi v hladilniku.

Za recept v pdf datoteki, pripravljen za tiskanje, kliknite TUKAJ: Marinara.