Kondicijski trening
Svoje konjarstvo (delo s konji) poskušam graditi tako, da je povsem praktično, in da je konj, ko opravi nalogo, zadovoljen. Ta naloga je lahko samo podaljšan kas po poti, ker moj konj pač rabi nekaj vaje, da se pripravi na tekmovanje. Pri pristopu k (individualnemu) treningu poskušam biti kreativen.
Na primer, konj, na katerem sedi Jacob, je petletnik, in ga pripravljamo na letošnja tekmovanja.
(*legged up – je proces, v katerem konja po premoru počasi privajamo na delo; oziroma mu podaljšujemo jahanje po trših površinah z namenom jačanja tetiv, mišic, kosti; op. p.)
Torej, Jacob me spremlja in hkrati vodi s sabo par konj; delava torej več stvari hkrati, on ima kondicijske priprave konja za tekmo, mu na tak način pomaga tudi psihično, hkrati pa delava tudi z mladimi konji. Meni se zdi veliko bolje pripravljati konja tu zunaj, ker mora hkrati tudi razmišljati, namesto da samo kroži po maneži. In ne podcenjujem dela v maneži, veliko treniram tam, a če ima izbiro, če moram konja samo spraviti v kondicijo ali imava lahki trening, greva na enostaven teren, brez obveznosti, samo jahanje. Rad hodim na to mesto, pesek je super, saj na taki podlagi konji hitro pridejo v kondicijo, ohranja pa jih tudi sveže, psihično, ni monotonega jahanja.
(Torej, da se vrnem na moje jahanje danes.)
Mislim, da ta način pomaga pri preprečevanju poškodb v maneži, ker konj tu zunaj išče svoje naravno ravnotežje, dela in raztezuje mišice, s katerimi v maneži ne bi delal. Konj, ki ga zdaj jaham, se uči, kako se potisniti v hrib in zmanjševati hitrost, ko sestopava. Uči se uporabljati svoje telo na način, ki v maneži ni izvedljiv. Tu, na primer, greva v hrib postrani; poglejte vse te mišice na konju, s katerimi mora delati; v primerjavi s tistimi, ki delajo na ravnem.
Mislim torej, da taka ježa pomaga preprečiti poškodbe in ohranja konja v kondiciji na način, ki ga je težko posnemati na ravni podlagi. In, kot sem že rekel, ta jarek mi je privlačen ravno zaradi tega, ker lahko jaham gor, dol, vsenaokrog, pripravljam konje, da iščejo svoje naravno ravnotežje in razvijajo mišice, ki drugače ne delajo.
V preteklosti je bila kakšna stranka zaskrbljena, ker vedo, da jaham zunaj, po terenu, in jih je skrbelo, da se njihov konj ne bi poškodoval. A teren je težaven in nevaren samo toliko, koliko ga sam narediš takega. Če bi prišel do tu in bi nežnega konja gonil gor in dol po strugi jarka, in bi ga pritiskal na moč, ja, bi to bil nevaren teren. A v resnici ne najdeš bolj naravnega terena, kot je tu. Divji konji živijo v takih pogojih, pa nikoli, ali pa zelo zelo redko vidiš šepavega mustanga. Ker to je to, kar znajo in počno. Mislim, da v težave pridemo samo zato, ker pretiravamo. Skrivnost je v zmernosti. Ne hodim sem, da bi jih »gonil kot grešne duše«. Gre za proces izgradnje, to so atleti in ne moreš kar priti v ta jarek in delati z njimi na polno že prvi dan treninga. Delaš z njim do nivoja, ko je še sproščen in gradiš njegovo moč.
Vadimo, da jih zgradimo, ne da jih zlomimo.
Torej, gre za zmernost in zdravo pamet.
Nick Dowers of Dyer, Nevada
Povzeto iz www.westernhorseman.com
prevod in priredba po zvočnem zapisu: DoroTeja
Tekst je informativne narave in ne more nadomestiti strokovnega mnenja. Bralcem svetujemo, da poiščejo nasvet kvalificiranega veterinarja in/ali strokovnjaka preden začno s kakršno koli diagnozo, zdravljenjem, terapijo oziroma delom s konjem.
