Vse delo na tleh in pod sedlom, ves čas, ki ga namenjamo šolanju konja, ne bo imel pravega učinka, če v odnosu ni zaupanja. Kakšen je torej proces, v katerem konj razvije zaupanje, nam verjame in nam dovoli, da ga usmerjamo?
Konj lahko naredi, kar mu ukažemo, zato, ker nam zaupa ali pa zato, ker je bil treniran, da brezpogojno posluša naše ukaze. Kako razlikujemo to dvoje in v čem je sploh pomembna razlika? Nikjer niso zapisana jasna pravila, konji se izražajo na različne načine. A če je motivacija za delo s človekom slepa poslušnost, bo kazal znake stresa in zaskrbljenosti. Videti bo določeno stopnjo odpora, ubogal bo le do določene meje. Ko se resnost dela stopnjuje, mu manjka zagona, želje po delu. Če ga naloga skrbi bolj kot to, kakšne bodo posledice njegove neposlušnosti, se bo to videlo tudi na pretiranem izločanju blata.
Poglejmo na pogostem primeru. Ježa čez most ponavadi predstavlja določen izziv, vsaj prvih nekajkrat. Če konja most plaši, se bo ob robu verjetno ustavil, če ne kar vkopal. Jahač, ki se zanaša na konjevo poslušnost, bo povečal pritisk, povzdignil glas, uporabil bič za podkrepitev. Po drugi strani pa bo jahač, ki ima zgrajenega vsaj malo zaupanja, usmeril konja na most, blokiral poskuse obračanja stran, in čakal, da se ojunači ter stopi na most brez fizičnega siljenja.
Kako konja naučimo zaupanja?
To je dolg proces brez konca. Ni ga konja, ki bi 100% zaupal svojemu jahaču. Vedno obstajajo določene omejitve pri tem, koliko lahko dosežemo. Popolnoma smešno bi bilo pričakovati, da se bo popolnoma žrtvoval za naše potrebe. Torej mora biti grajenje in širjenje zaupanja, ki ga ima konj v nas in naše vodenje tudi skozi najtežje razmere, naš trajen cilj. Med urjenjem ga izpostavljajmo različnim situacijam. Ob tem, ko pridobiva izkušnje in gradi samozavest, mu, ob pravilnem delu seveda, raste tudi zaupanje v nas. Večina novih situacij povzroči neko stopnjo previdnosti ali zaskrbljenosti. To je priložnost, da se mu izkažemo kot dober vodja. A zavedati se moramo, da ni cilj pripraviti konja, da se bo samo sprijaznil s točno določeno situacijo. Gre za izboljšanje medsebojnega zaupanja na dolgi rok. Torej učenje konja kako prečkati most v bistvu ni samo golo učenje konja kako prečkati most. Če dobro opravimo, je to pomembna lekcija, ki je konja naučila, da sledi našemu vodenju in verjame v našo presojo. Če je učenje šlo po zlu, ni šlo po zlu samo prečkanje mostu ampak zlahka porušimo tudi že zgrajeno zaupanje, ki ga ima konj v nas. Nemogoče je konja izpostaviti vsemu, kar ga v življenju lahko sreča ali ustraši. Delamo torej raje na kvaliteti kot na številu situacij. Pomagamo mu razumeti, da smo v razmerah, katerim je izpostavljen, mi dober vodja. Sčasoma bo to vse močneje (pozitivno) vplivalo na njegovo počutje v povsem neznanih okoliščinah. Samo voditi konja naokoli po svetu ni dovolj, da bi nam zaupal. Ne smemo ga siliti v takojšnjo rešitev problema. Ne poskušajmo ga gnati čez most. Dajmo mu čas, da spozna, da ga lahko sam premaga. Prečkanje mu postane naloga, na katero se osredotoči. Počuti se koristnega, hoja po terenu pa dobi smisel. Ne bomo razvili zaupanja, če bomo konja nenehno rinili v razmere, v katerih bo prepričan, da ga bodo pokončale – tudi če bo na koncu se izšlo vse v redu. Zaradi takega početja se začne bati ježe, bati odhodov na teren, ker bo vedno znova pričakoval, da ga bomo silili v strašljivo situacijo.
Ne izneverimo ga
Ne moremo in ne smemo si privoščiti, da bi izneverili konjevo zaupanje. Ko ga prosimo, da se podredi našemu vodenju, je zelo pomembno, da ga ta odločitev ne bo spravila v težave. Ne smemo si privoščiti, da od njega zahtevamo prehod čez most, le-ta pa se bo pod njim porušil ali pa nam bo nasproti pridivjal motorist ali celo kak kamion. Učna lekcija se mora zaključiti pozitivno. Ko se konj odloči slediti nam kot vodji, mora iz tega potegniti nekaj dobrega, drugače ne bo videl smisla v tem svojem početju. Skozi čas, ko napreduje in zaupanje v nas postaja močnejše, bo prenesel tudi kakšen spodrsljaj tu in tam, vseeno pa vedno težimo k temu, da ga ne izneverimo.
Zaupanje je bistven del partnerstva. Začne se s prvim stikom in nadaljuje do zadnjega skupnega dne.
Ross Jacobs, (goodhorsemanship.com.au)
Prevod in priredba: DoroTeja
Tekst je informativne narave in ne more nadomestiti strokovnega mnenja. Bralcem svetujemo, da poiščejo nasvet kvalificiranega veterinarja in/ali strokovnjaka preden začno s kakršno koli diagnozo, zdravljenjem, terapijo oziroma delom s konjem.
