Gibanje je temelj konjevega obstoja. Njegovo telo in tudi um ne moreta pravilno funkcionirati brez kvalitete gibanja. Ne vem, kdaj smo ljudje zašli s prave poti glede nastanitve konj. Predvidevam, da vse izhaja iz predindustrijske dobe, iz časov privezov, ko so bili konji dejanska »konjska moč« in so svojo energijo dnevno sproščali v vpregi. Potem se je šlo korak naprej, konji so dobili bokse in tu je veliko lastnikov obtičalo. Poznam ljudi, ki se ne zavedajo, da svojemu konju ne delajo nobene usluge s tem, ko ga imajo vedno zaprtega v boksu. Ljudje smo po naravi plenilci in zato imamo radi omejene prostore ter temne kotičke. Konj pa je žival plen in ljubi neskončne, odprte in pregledne planjave. Še tako velik konjski boks pa ponavadi ni večji od naše spalnice in če bi dali v razmerje velikost oz. težo konja in človeka ter površino, ki jo ima konj na razpolago, lahko rečemo (glede na to, da mora konj v svojem bivališču tudi opravljati potrebo), da je bivanje konja v boksu primerljivo z bivanjem človeka v prenosnem WC-ju.
Razumljivo je, da smo vsi nekako z nečim omejeni. Ni dovolj denarja, ni dovolj prostora, ni dovolj časa. Čeprav so naše namere dobre, smo izgubili predstavo o tem, koliko si lahko konj sam nabira kondicijo, ko mu dovolimo svobodno gibanje po izpustu. Na svojih potovanjih sem videla konje, ki razen treninga in tekmovanj niso imeli prostega izpusta. Njihovi lastniki in trenerji so mi dejali, da so konji preveč dragoceni, da bi se jim dovolilo svobodno in razposajeno tekati naokoli, ritati in brcati – da bi lahko sami sebe poškodovali – in da je vložek prevelik. Rečeno mi je bilo, da ne razumem, da se s temi konji dnevno dela, da se jih sprehaja in jezdi in razgibava in da so v redu, da naj gledam svoja posla. A tudi sama sem v poslu s konji, vendar sem mnenja, da je tak posel lahko tudi korekten in pravičen do konja. Osebno nimam nobenih pomislekov, ko grem po konja, s katerim želim trenirati ali opraviti neko delo, saj mu vedno ponudim nekaj v zameno za njegovo uslugo meni. Pomembno mi je, da je odnos, ki ga gradim s konji, uravnotežen.

Vse moje vlaganje časa in napora, da oblikujem to, kar jim je Bog dal, v nekaj koristnega zase, mi ne daje pravice, da jim branim živeti življenje, za katerega so bili ustvarjeni.

Spoznala sem se s skupino lastnikov konj, ki se trudi, da bi svojim konjem, kljub temu da so nastanjeni v klubskem hlevu, omogočila bivanje v izpustih. Sestavili so manjše skupine socializiranih konj, potrudili so se skupaj dati take, ki se razumejo in kljub temu, da so na voljo svojim lastnikom za ježo, vsaj nekaj svojega prostega časa lahko preživijo v njim bolj naravnem okolju. Želim si, da bi vsi sprejeli konje kot to, kar so. Kljub temu, da od njih zahtevamo, naj nas nosijo skozi življenje, bi jim po drugi strani lahko privoščili razkošje tišine, vremena, vonja in okusa trave.
Konji so moje življenje in jaz sem njihova večna dolžnica. Dali so mi trenutke največjih izzivov in razočaranj, a po drugi strani tudi najbolj nagrajujoče, poučne in navdihujoče trenutke. Ravno ta dolg, ki ga čutim, me poganja, da se toliko potegujem zanje morda bo kdo še enkrat premislil svojo prakso vhlevitve in odprl vrata.

Gwyn Turnbull Weaver, za Eclectic Horseman

Prevod in priredba: DoroTeja

Tekst je informativne narave in ne more nadomestiti strokovnega mnenja. Bralcem svetujemo, da poiščejo nasvet kvalificiranega veterinarja in/ali strokovnjaka preden začno s kakršno koli diagnozo, zdravljenjem, terapijo oziroma delom s konjem.