Ko se konj pravilno odzove na stimulacijo, mora le-ta prenehati. Konj se potem čuti varno in ugodno. Ponudimo konju sestavljanko, za katero realno pričakujemo, da jo bo znal sestaviti. Sestavljanke so postopoma lahko zahtevnejše, a nikoli nemogoče. Vzpodbujajmo konja, da bo verjel, da lahko vedno najde rešitev, če se dovolj potrudi, in da nemogoče ne obstaja.
Moč volje
Nekoč je bilo prirejeno tekmovanje med dvema vlečnima konjema, z večno tematiko „čigav konj lahko potegne več“. Konja sta z velikim naporom uspela potegniti vsak po 700 kilogramov tovora. Da bi to zmogla, sta se potisnila preko svojih zmožnosti. Za 750 kilogramov več nista imela moči. Tovor so jima postopoma zmanjševali, a le en konj je komajda zmogel povleči 550 kilogramov in nič več. Oba konja sta pri tem spoznala, da nemogoče obstaja. S tem, ko so ju ljudje gnali preko roba zmožnosti, so ju pripravili do tega, da sta izgubila moč volje.
Stopnje učenja
Proces učenja je sestavljen iz treh osnovnih stopenj, vsaka pa zahteva svojstven pristop s strani jezdeca:
učenje: pretiravamo z gestami, sprejmemo pa najmanjši in najrahlejši znak razumevanja ter najbolj droban pozitivni odziv;
utrjevanje: sprejemamo vsak še tako rahel korak napredka;
izpopolnjevanje: poskušamo narediti manj in vzpodbujamo konja, da nam ponudi več.
Poglejmo s primerom.
Jezdec je zaključil nujne pripravljalne korake s svojim konjem. Vsakič, ko se je izkazalo za nujno, je s potrpljenjem in vztrajnostjo vodil svojega konja po poti do želenega odziva. Ko se je odločil, da želi konja učiti hode v stran, je ograja maneže v veliko pomoč. Pomaga konju najti pravilni odgovor. Na začetku je en sam korak v stran dovolj in jezdec nemudoma popusti pritisku. V nadaljevanju doseže, da konj naredi več zaporednih korakov. Ograja več ni potrebna, preselita se na sredino maneže. Tu prvič jezdec spet zahteva samo en korak. To nikakor ne pomeni nazadovanja pri učenju. Potrebno je delati v majhnih korakih, tako da je z vsakim novim izzivom konj sposoben razumeti kaj jezdec pričakuje od njega. Na prvi stopnji jezdec pretirava v drži. Pri vsakem novem koraku pa prepoznava, spoštuje in nagrajuje konjev trud – tako se konj zaveda, da dobro dela. Najde sam svoje ugodje in počuti se kot zmagovalec, ne poraženec. Jezdec je potem sposoben delati manj in manj; konj pa daje več in več. Temelji za vzpostavljanje želenega partnerstva so položeni, harmonija postaja očitna.
AQHA Fundamentals of Horsemanship, odlomek
Prevod in priredba: DoroTeja
Tekst je informativne narave in ne more nadomestiti strokovnega mnenja. Bralcem svetujemo, da poiščejo nasvet kvalificiranega veterinarja in/ali strokovnjaka preden začno s kakršno koli diagnozo, zdravljenjem, terapijo oziroma delom s konjem.
