Redko kdaj starejšega konja osedlam na privezu. Mladega konja nikoli ne sedlam privezanega. Svoje konje preveč cenim.

Razmislimo malo o možnih scenarijih. Kaj vse se lahko zgodi, ko privežemo svojega konja za prikolico, ograjo, vejo drevesa celo? Doma je navajen stati privezan in navajen je sedlanja, torej, zakaj ne? Zavihtimo sedlo na hrbet, pretaknemo pas in ravno, ko ga želimo zategniti, veter prinese vrečko izpod prikolice ali pa pes na lovu za mačko švigne pod konjevimi nogami. To konja preseneti in prestraši, kajne? In kaj je prva stvar, ki jo presenečen in prestrašen konj naredi? Vrže glavo vznak in začne premikati noge. Vzpne se in potegne nazaj, ko ga zaustavi pritisk oglavnika na temenu. V trenutku panike je to zanj puma, ki mu je skočila za vrat. Potegne še močneje, da sede, kar povzroči, da se ne-še-dovolj-zategnjeno sedlo zapelje po hrbtu in obrne. Strah ima velike oči in sedlo ni več sedlo ampak medved, ki želi razparati trebuh. Ostalo prepustim vaši domišljiji. Sam lahko naštejem vrsto stvari, ki se potem lahko zgodijo, in vse so slabe. Ko se zadeva za silo pomiri in konj neha vleči, moramo odvezati tega prestrašenega in trenutno nevarnega konja – če oglavnik med vlečenjem seveda ni počil. Večina oglavnikov poči, ker so narejeni, da se prodajajo, zato so samo lepi, ne zadržijo pa konja, ki se vleče. Vozel, ki ste ga zavezali se je zategnil, zato je treba oglavnik rezati. Če pa je počil, se je drama razširila še na bližnjo okolico, ljudi, avte, bognedaj cesto.

Vem, da obstaja morje izgovorov zakaj ljudje privezujejo konje med sedlanjem. Eden od njih je: »Moj konj ne stoji pri miru ko ga čistim in sedlam«. Vaša dolžnost je naučiti ga njegovih dolžnosti. Če se premika, ko ga sedlate, je povečini zaradi dveh stvari. Ali mu manjka malo zaupanja v to, kaj se dogaja, ali pa se ni naučil, da je njegova naloga stati pri miru skozi postopek. Če gre za pomanjkanje zaupanja, mu moramo pustiti, da premika svoje noge. Le tako bo doumel, da mu pri delu z nami ne preti nevarnost. Mora dobiti občutek, da lahko obdrži svoj samoohranitveni nagon. Vsem konjem na začetku manjka zaupanja, Moj predlog? Dovolite mu, da se premika. Vi samo usmerjajte, kam naj gre, najbolje kar znate. (Vajeti so »pripete« na konjeve noge, pravi Ray Hunt). Zaposlite ga. Ko se končno ustavi, poglejte, česa vsega se je naučil zraven tega, ko se je učil stati pri miru. Če samo odtava stran, ko ga sedlate, tak konj ni z vami. Ne trudi se, da bi vam pomagal, ker vas nima za pomembne. Zamislil si je nekaj njemu ljubših opravkov, zato gre po svojih poslih. Vi niste vodja, vi ste samo po naključju v bližini. Drugi najpogostejši izgovor je: »Ne morem držati povodca in/ali vajeti in ga hkrati sedlati«. Ni konjeva krivda, da vi niste spretni (V vsaki težavi leži priložnost, pravi Ray Hunt). Želite, da vam konj, ko je enkrat osedlan, prinese zmago, pomaga pri delu, ali pa vas odnese na prijetno neproblematično ježo po terenu. Niste pa dovolj spretni, da bi držali povodec, medtem ko ga sedlate? In potem se sprašujete zakaj ima konj težave, ko se usedete v sedlo in primete za vajeti? Moj predlog? Privežite oglavnik s povodcem na zgornjo vrsto ograje in vadite sedlanje. Ograja se vam ne bo odmikala ali vam stopila na nogo med vajo. Vadite iz obeh strani.

Vem, da sedlate tako kot sedlate že dolga leta in dedek je tako delal in oče je tako delal in vedno je šlo vse v redu in …… Tudi prav. Kar pa se mene tiče, redko osedlam starejšega konja, ko je privezan, nikoli pa privezanega ne sedlam mladega konja. Preveč cenim svoje konje.

Buster McLaury, za Eclectic Horseman

Prevod in priredba: DoroTeja

Tekst je informativne narave in ne more nadomestiti strokovnega mnenja. Bralcem svetujemo, da poiščejo nasvet kvalificiranega veterinarja in/ali strokovnjaka preden začno s kakršno koli diagnozo, zdravljenjem, terapijo oziroma delom s konjem.