#1 Ne razmišljajte o odnosu plenilec – plen
Res je, da so konji živali plen. A mi, ljudje, imamo izbiro. Se želimo obnašati kot plenilec ali ne?! Ali ste že kdaj videli koga v round penu preganjati konja z zastavico ali z metanjem lasa? Takšna oseba kaže konju, da je plenilec, in , v resnici, uči samo nezaupanja, ker ustvarja pritisk, od katerega konj želi pobegniti.
Konj v takšnem odnosu bo, ko bo »zagustilo«, v nepriliki, začel razmišljati, da bi pobegnil od vas. Raje bo pobegnil pred pritiskom, kot pa da bi vam zaupal in šel skozi situacijo z vami.
Zatorej, namesto da ustvarjanja pretirane količine pritiska nanj, mislim, da lahko damo konju dosti več samozavesti, če vidi človeka kot varno zavetje. Nobene potrebe ni, da bi o nas razmišljal kot o plenilcu, ki ga bo spravil v strah in paniko.

#2 Naučite konja, da sprejme pritisk
Delo na tleh, na primer v round penu, je primeren prostor za učenje popuščanja pritisku. Lahko naučimo konja, da se premika naprej pod pritiskom, ampak vedno mora imeti prostor, kjer ga čaka olajšanje, kjer popustim pritisk. Drugače v njegovih očeh postanemo plenilec in postane sumničav. Ideja je naučiti konja da sprejme določen pritisk – in se nanj pravilno odzove – ne da bi se počutil ogroženega.
Kar želimo je ustvariti ravno dovolj pritiska, da lahko konj sam poišče pravilni odziv nanj. Na primer, če želimo, da konj krene naprej, stopimo proti njemu, s telesom in pogledom usmerjeni na njegovo telo za vihrom. Potem prilagajamo svojo držo oziroma pozicijo da dobimo odziv, ki si ga želimo.
Ravno nasprotno temu je metanje vrvi v konja, da bi ga pognali. Konj se sicer umakne in krene, vendar gre pri tem zgolj samo za reakcijo. Konj pri tem ne misli, kaj počne. Ničesar se ne nauči.
A ko stopimo proti njemu in mu damo na voljo čas, da razmisli, kaj želimo, se bo kmalu začel odzivati na vedno manjši in manjši pritisk.
Nalaganje na prikolico in prečkanje vode lahko postane tako stresna situacija, da bi se konj kar zjokal: »Preveč pritiska!« V takšnih primerih moramo biti zelo pazljivi, da ga ne preobremenimo, saj si sam poišče načine, kako ubežati pritisku, kot je npr. dviganje glave visoko v zrak ali preprosto pobeg. Bolje je hoditi z majhnimi koraki. Navajanje na prikolico lahko začnemo z vodenjem med dvema lesenima ploščama (uporabimo lahko tudi večje kartone, platno, kose cerad, …), ki sta med sabo kar dosti oddaljeni. Sčasoma, ko konj prehaja med njima sproščeno, ju postavljamo bližje skupaj. Naslednji korak je zapiranje sprednjega dela, da mu še bolje približamo koncept prikolice. Pritisk povečujemo v majhnih korakih. Podobno se lahko učimo prečkanja vode. Uporabimo 10 praznih vreč (od hrane za konje, od umetnega gnojila, …), ki jih širom razpostavimo po tleh. Med njimi potem vodimo konja. Postopoma jih „stiskamo“ skupaj in spet hodimo med njimi. Vmes se ustavimo in dovolimo konju, da se jih navadi, preden ga, v zadnji fazi, prosimo, da gre čez njih. Ne bo trajalo dolgo, ko bo razumel kako sprejeti »pritisk« hoje čez neznane stvari.

#3 Trudite se, da pri delu s konjem dosežete fizično in psihično ravnotežje.
Najprej moramo najti psihično ravnotežje. Ponovno poudarjam, da konj lahko razmišlja le o eni stvari naenkrat. Če torej misli na svojo varnost ali razmišlja o tem, da bi pobegnil, bo vse, kar ga poskušate naučiti, šlo čez eno uho noter in čez drugo ven. Delo je treba zasnovati tako, da je konj osredotočen na nas.
Včasih si želi smo biti v družbi svojih konjskih prijateljev v bližnjem izpustu. Najprej k njim odtavajo njegove misli in zato več ne posluša svojega jahača. Mogoče odjaham do tam in se potrudim, da mu je tam prijetno in me začne tam poslušati. Nato se počasi začnem oddaljevati skozi vaje, na primer, skozi obrate na prvi ali zadnji nogi. Če pa je želja po družbi prijateljev le premočna, bom spremenil taktiko in bova nekaj časa kasala, naravnost. Če se konj giblje naprej, se mu razmišljanje preusmeri.
Pomembno je najti način, ki ustreza vašemu konju. Ne vztrajajte pri načrtu, za katerega je očitno, da ne deluje. To je nekako tako, kot če bi nekdo z mano govoril po špansko, in ker ga ne razumem, bi začel govoriti glasneje. Še vedno ne bom imel pojma, kaj mi želi povedati.
Odgovornost jahača je spraviti konja v ustrezno razpoloženje, šele potem se lahko začne razmišljati o pravilni drži oziroma fizičnem ravnotežju.
Ne glede na to, če želimo s svojim konjem tekmovati ali pa ga imeti samo kot partnerja na sproščujočih terenskih ježah, bi vseeno morali proučiti visoko šolane tekmovalne konje v disciplinah kot je reining, working cow horse ali dresura. Vrhunsko pripravljeni atleti in njihova pravilnost in lahkotnost v gibanju je to, k čemur bi moral težiti vsak lastnik konja, ne glede na to, za kaj ga uporablja.
Ko opazujemo konje na pašniku, lahko opazimo, s kakšno lahkoto se gibljejo, obračajo, ustavljajo, delajo leteče menjave galopa, … Vse, kar nam, ko smo v sedlu, dostikrat povzroča težave. Kje je torej krivda? Začne se že pri nepravilnem sedlu, nadaljuje z nepravilnim sedlanjem (tako preveč naprej kot tudi preveč nazaj omejuje konja v gibanju), da o tem, koliko vpliva tudi drža jezdeca, tako psihična kot fizična, ne izgubljam besed.
Ravnotežje je pomembno.

#4 Zavedajmo se negativnih posledic pretiranega uvijanja konja
Da smo si na jasnem: mislim, da je uvijanje in flekcija konja, medtem ko stoji pri miru, koristna zadeva. Je dobra vaja za raztezanje in konj, z vsemi štirimi nogami trdno na tleh, ni zaskrbljen, da bi izgubil ravnotežje. Ravno nasprotno je, če to počnemo medtem ko ga jahamo. Takrat ga, pri uvijanju glave v eno ali drugo stran, vržemo iz ravnotežja.
Dostikrat se srečujem z ljudmi, ki nenehno uvijajo svoje konje v levo in desno, ker so le-ti »pretežki v prvem delu«. Ampak razlog, da je konj težak ali trd spredaj je v tem, da ga jahač preveč vleče. Konj se brani tako, da se začne naslanjati na brzdo. Torej velikokrat sami povzročamo težave. V želji, da bi zmehčali konja, jezdeci pogosto in pretirano z njim zavijajo in ga uvijajo med korakom, kasom in galopom po maneži. Konja takrat začne skrbeti, da bo padel.
Naslednje sem že poudarjal, ker pa je zelo pomembno, bom poudaril še večkrat: konj lahko razmišlja smo o eni stvari naenkrat. Samoohranitveni nagon je zanj najpomembnejši in če je npr. zaskrbljen zaradi tega, da bo padel, bo razmišljal samo o tem, kako se obdržati na nogah, mi pa se medtem neuspešno trudimo, da bi ga še česa naučili.
Najbolje je ustaviti tak začaran krog še preden pademo vanj. Ne smemo navaditi konja, da bi se naslanjal na brzdo. Ne smemo vleči za vajeti tako, da pridemo z rokami za rog sedla. V takem primeru namreč vlečemo že z bicepsi in podlaktjo, to pa so močne mišice, ki lahko ustvarijo veliko pritiska, mi pa se tega sploh ne zavedamo.
Poglejmo na primeru: primite nekoga z dlanjo za dlan in (brez opozorila) potegnite k sebi s celo roko, v drugem poskusu pa nežno stisnite dlan s svojimi prsti in premaknite samo zapestje. Pri potegu boste po vsej verjetnosti deležni nasprotnega učinka vlečenja, pri stisku s prsti pa reakcija ne bo tako velika.
Če uporabljamo samo mišice na naših prstih da bi kontrolirali konja, mu ne bo nikoli treba stisniti čeljusti in se nasloniti proti nam. Ostal bo mehek in mi ne bomo čutili potrebe po nenehnem mehčanju – uvijanju.

#5 Ostanimo mirni da se nervozen konj ob nas sprosti.
Še eno področje, kjer imajo naša dejanja močan vpliv.
Ko smo zadihani in energično poskušamo konja pod seboj ustaviti, ko vleče proti hlevu, na primer, konj to energijo zelo dobro začuti. Če se v taki situaciji lahko sprostimo in pomirimo, prav zares veliko pomaga.
V situaciji, ko želimo pomiriti in sprostiti konja, ima naše umirjeno dihanje in rahlo pokrčena drža (povešena ramena) resnično pozitiven efekt. Če se naučimo popolnoma sprostiti svoje misli in telo, bo pomagalo, da se sprosti tudi konj in se vrne na točko, ko lahko razmišlja o tem, kaj želimo od njega.
To je lažje reči kot storiti, a že globok vdih in izdih bo sprostil mišice v telesu, vključno s tistimi na rokah in dlaneh. Dlani pa telegrafirajo naše počutje preko vajeti na konja. Konji so zelo občutljivi na te stvari.

#6 Manj je več – ne pretiravajmo z delom na tleh
Pri učenju moramo biti dosledni in izvesti zastavljen načrt učenja, ni pa nobene potrebe za pretiranim ponavljanjem določenih vaj, ki jih je konj že osvojil. Mlad konj naj bi se počutil sproščeno v družbi učitelja že pri delu na tleh, še preden ga sprejme na svojem hrbtu. Preveč ponavljanja konja zdolgočasi. In zakaj vzrejamo konje s čedalje večjim atletskim potencialom in voljnostjo za delo, če pa to potem izničimo pri nepravilnem treningu?
Lonžiranje je lep primer. Proučeval sem klasično metodo Španske jahalne šole, kjer sta enega konja lonžirali dve osebi. Ena je s pomočjo biča vzdrževala tempo, druga pa je bila povsem osredotočena na komunikacijo preko lonžirnega traku. Konj je nosil zvezne vajeti ali kar je bilo pač potrebno, da se je nosil pravilno. Vsi vpleteni so bili zbrani in takšno delo je pravi podvig.
Primerjajmo to z dokaj pogostimi prizori iz jahalnic, ko trener govori po mobilnem telefonu, lonžirno vrv pa menja iz roke v roko za hrbtom, ne da bi konja sploh spremljal, ne s pogledom, kaj šele s telesom. Konji tečejo neskončne kroge, prihaja do izpada zunanje plečke in se borbe za ravnotežje v premajhnem krogu. Pri takem brezciljnem in neplodnem delu pogosto preprosto »pobegnejo«, postanejo psihično odsotni in nezbrani, fizično pa se to kaže v neaktivnosti zadnjega dela, usločenem ali zategnjenem hrbtu…
Ne rečem, da bi morali opustiti delo na tleh in ne rečem, da bi za lonžiranje morali imeti dve osebi, ampak morali bi se zresniti in se vprašati, kaj in kako delajo naši konji na lonži. Če ga lonžiramo, potem se potrudimo, da to delamo pravilno.

#7 Uporabljajmo kar se da malo opreme
Na manj stvari kot moramo misliti, bolj lahko mislimo na konja. Kar je dejansko pomembno, je pravilno pravočasno popuščanje pritiska – in če nas posebna oprema, kot so specialne palice ali vrvi bega, bomo povsem sigurno dosti manj natančni pri pravočasnem popuščanju pritiska. Na koncu pa krajšo potegne vedno konj.
Sam uporabljam laso, ker ga uporabljam že dolgo, mi dobro leži v roki in mi je ugodno delati z njim, postal je del mene. A ne priporočam ga ljudem, ki niso vešči rokovanja z njim.
Tudi sam sem na lastni koži občutil, kako je uporabljati neznano opremo, ko sem imel demonstracijo hkrati s strokovnjakom dresure. Prinesel mi je palice in biče in razložil, kako naj jih uporabljam, da bom usmerjal konja. A ker me je ta oprema begala, sem deloval, kot da še nikoli prej nisem videl konja. Ko pa je sam prijel za biče, je bilo to zanj povsem enostavno, ker se s tem ukvarja že 50 let.
Torej, naj gre zanj in njegove biče ali zame in moj laso, enostavno je za nekoga ki je povsem sproščen ob uporabi opreme, ki jo pozna in ima prednost, da delo z njo izgleda povsem enostavno. Ko pa si nekdo drug kupi takšno opremo in poskuša z njo enako delati doma, se ponavadi poskusi končajo precej klavrno.
Vsa ta oprema in orodja, ki se najdejo na trgu, niso nujna. Dobre, preverjene metode treninga – vključujoč pravilno in pravočasno popustitev pritiska – so vse, kar se potrebuje za dosego rezultatov.

#8 Samodisciplina je vrlina, spomnite se tega, ko ste s svojim konjem
Konji so zelo občutljivi glede naših čustev in ne moremo jim lagati, zato se moramo naučiti svoja čustva kontrolirati. Konji čutijo negativna čustva in takrat postanejo oprezni. Če si dovolimo, da nas neuspeh pri treningu razjezi, si delamo medvedjo uslugo. Moramo si zapomniti, da konji ne vedo, kaj od njih želimo; niso namenoma slabi. To je zelo pomembno: vedno moramo kriviti sebe za konjevo izvedbo. Če je napačna, konj ni naredil napake. Morda ne dela tega, kar smo od njega zahtevali, a to ni njegova krivda. Je naša krivda, ker ne razumemo, kako dopreti do konja in mu pravilno predstaviti svoje želje. Morda pa zahtevamo nekaj, kar v tem trenutku še ni sposoben narediti. Zato moramo najprej delati na sebi.

#9 Preden začnemo delati z mladim konjem, se naučimo, kako ga pravilno ujeti in osedlati.
V vseh pogledih konjarstva je tako, da konji vedo, ko vemo in vedo, ko ne vemo. Preprosta veščina, kot je ujeti konja, se prenaša tudi na ježo. Če imamo samozavest, zgrajeno preko veščega lovljenja konj, in če se obnašamo kot „razmišljujoč konjar“, smo na dobri poti postati boljši jezdec.
Ta osnovna opravila so dobra kontrola dejanskega stanja: kako dobri v resnici smo. Če se nobeden od naših konj ne pusti ujeti, nam že to dejstvo samo po sebi nekaj govori. Ali, če ne moremo osedlati svojega konja brez da ga privežemo, morda nismo pripravljeni za ure potepanj po terenu. Moramo najprej razviti trdne temelje.
Recimo, da imam na pašniku konja, za katerega vem, da ga ne morem ujeti. Niti poskušal ne bom, ker ga bom s tem samo naučil, da beži stran od mene. Namesto tega ga bom s pomočjo drugega konja v sedlu prignal v manjši izpust ali manežo. Morda ga bližje lahko privabim tudi z zrnjem.
V manjšem prostoru imam več možnosti. Razmišljati moram o lovljenju prvih nog. Sploh ne mislim na preostalega konja. Poskušam samo prvi dve nogi pripraviti do ustavljanja. Postavim se pred konja in ko začne premikati glavo v eno ali drugo smer, ali če opazim, da prenese težo na eno nogo (to pomeni, da bo krenil z drugo) sem tam, da ga blokiram. Približevati se mu začnem šele, ko opazim, da prenese težo iz zadnjih na prve noge. To pomeni, da je „težji v prvem delu“ in zaradi tega ni več pripravljen na hitre premike.
Naj smo na pašniku ali v hlevu, konji nas ocenjujejo, ko se jim približujemo. Berejo govorico našega telesa, zato moramo mi znati brati govorico njihovega telesa in tako biti korak pred njimi. Vedno ko smo v stiku s konjem, ga učimo, tudi ko mu gremo naproti na pašniku ali pa prihajamo s sedlom.
A če so te drobne komunikacije tako pomembne, kako vemo, če delamo napake? Konec koncev je navada železna srajca in dostikrat se ne zavedamo, kaj natančno delamo. Mislim, da odgovor leži v posnetkih. Naj vas nekdo posname, kako lovite konja, ga sedlate in zajahate. Tako lahko vidite svoje napake. Še en dober pripomoček je kos papirja, na katerega napišete članek o tem, kako ujeti konja. V mislih morate zato razdrobiti ves postopek na majhne korake, kar pomaga, da o vsem pri sebi dobro premislite.
In to je to, k čemur vzpodbujam ljudi: da postanejo razmišljajoči konjarji.

Curt Pate (curtpatestockmanship.com) za AQHA

Prevod in priredba: DoroTeja

Tekst je informativne narave in ne more nadomestiti strokovnega mnenja. Bralcem svetujemo, da poiščejo nasvet kvalificiranega veterinarja in/ali strokovnjaka preden začno s kakršno koli diagnozo, zdravljenjem, terapijo oziroma delom s konjem.