…
Naj vmes citiram predgovor iz krasne Müseler-jeve knjige, „Riding Logic“.
„Kdorkoli se lahko nauči jahati, ker jahanje je veščina. Veščina se lahko pridobi le z urjenjem in poskušanjem, nikoli pa z nesamostojnim posnemanjem. Jahanje je stvar lepote in se lahko razvije v umetnost. Vsi bi se radi imeli za umetnike, a to bodo dosegli samo tisti, ki iskreno poskušajo vstopiti v konjeve misli in ustvariti odnos z njim preko sočutja ali čutenja namesto brutalne moči. Sočutje ali čutenje nista nenaravna znanost; vsi mi ju lahko razvijemo do precejšnje mere. Cilj je popolna harmonija med jahačem in konjem, enostavno lepota. Potem konj deluje sproščeno in z lahkoto in nič v jahačevem obnašanju ne nakazuje napora, ki ga je moral narediti.“
Te besede so zlate in verjemi mi, povedo zgodbo. Zdaj smo korak bliže. Imamo željo, konja, čas in upamo v sposobnost – cel paket. Pripravljeni smo za pot.
Morda bi bila dobra ideja, da pogledamo ta nov program še s konjevega gledišča. On bo namreč velik del tega in njegova ideja bi bila vredna premisleka. Torej analizirajmo malo še njega, tako kot smo jahača.
Najprej, vemo da imajo vsi konji razvade, ki so neprijetne in se jih je treba znebiti. Preprosto rečeno gre za neposlušnosti. Ko vstopimo v našo trening izkušnjo, moramo vedeti, kako se kosati z njimi. Pomembno pri neposlušnostih je, da jih prepoznamo v njihovem začetku in tu nastaja veliko problemov. Vsi vemo, da je neposlušnost najlažje popraviti v samem začetku, neposlušnost, ki je ne prepoznamo, pa se razvije v slabo razvado.
Naslednje, vemo, da bo dosti konj, ki se nas bodo, zaradi premalo ali nepravilnega postopanja, bali. Strah je prirojen vedenjski vzorec in ga najdemo pri veliko konjih. Počasen, umirjen trening je obvezen pri strašljivih konjih. Nemogoče je dopreti do konja ali ga efektivno šolati, če živi v nenehnem strahu. Prvo, kar storimo je, da se s konjem spoprijateljimo in si pridobimo njegovo zaupanje. Nenehno ali brutalno kaznovanje bo definitivno spravilo konja v strah. Še enkrat, prepoznaj problem in potem lahko ukreneš kaj v zvezi z njim. Če ti konj zaupa, ti bo dovolil, da ga treniraš. Vsak konj, ki je nepravilno kaznovan, se bo začel braniti. In defenziven konj je resen problem.
Prav tako vemo, da je vsak konj, ki ga treniramo, rojen s črednim instinktom. Ne more si pomagati. To postane očitno, ko konja ločimo od skupine in ga prosimo, da dela sam. Njegove misli ne bodo z nami in njegova pozornost bo na prijateljih, s katerimi bi raje bil. To je tako očitno pri vsem, kar delamo s konjem, in nenehno moramo med treningom ustvarjati situacije, kjer ni nenehno soočen s tem družabnostnim vedenjskim vzorcem. Še enkrat, če jahač prepozna problem v samem nastajanju, bo olajšalo situacijo in preprečilo, da se razvije v velik konflikt.
Konji imajo, kot ljudje, različno dispozicijo in se morajo različno trenirati. Dosti konj potrebuje le najosnovnejše namige ali pomagala, da bi izvedli manever pravilno. Drugi potrebujejo konstantno pomoč in malo več pritiska, da bi izvedli ta isti manever. Vsak nervozen konj bo naredil cel cirkus iz nekaj preprostih korakov, medtem ko jih bo kakšen drug naredil takoj, ko ga zaprosiš. Verjetno največji faktor pri treniranju je konjeva dispozicija.
Upam, da pri izbiri svojega prospecta jemlješ dispozicijo v premislek. Ustrežljivost verjetno najbolje opiše dobro dispozicijo. Nervozni, razdražljivi konji potrebujejo več časa, razvijejo več problemov in zahtevajo veliko večjo spretnost. So dosti bolj sposobni „zbezljati kot muha brez glave“ in povsem gotovo niso tako zanesljivi. Poznamo pa tudi njihovo popolno nasprotje, mrtve, letargične, počasne, okorne konje, katere je ekstremno težko trenirati, ker nimajo nikakršnih ambicij in moramo uporabljati prekomerno silo, da dobimo odziv.
Na umu moramo imeti tudi dejstvo, da so vsi konji svoje osebnosti in, tako kot ljudje, niti dva nista enaka. Če želimo okusiti uspeh in napredek pri treningu, moramo imeti to neprenehoma v mislih. Noben točno določen sistem ne bo deloval na vseh konjih ravno zaradi faktorja individualnosti. En konj bo odreagiral perfektno na enostaven namig ali pravilno uporabljeno pomagalo. Naslednji konj, z enakim poreklom, pa bo potreboval nekaj dni, da bo razumel identičen namig. Tu je razlika v konjih. Dosti nas čuti, da gre za igro umske sposobnosti. Škoda, da nimamo IQ testov za naše prospecte.
V račun moramo vzeti tudi, da bodo naše trening ure konstantno spremenljive. Včasih je treba uporabiti širok razpon različnih sredstev, da bi dobili enak odziv od dveh različnih konj. Tu pridejo do izraza trenerjeve veščine in izkušnje. Dosti neizkušenih trenerjev je pod napačnim vtisom da, „če narediš to, dobiš ono“. Ta ideja je tako napačna. Mogoče bi bilo res, če bi delali s strojem. A ne pri konju.
Dostikrat vidimo trenerja, ki s konjem naleti na določen problem. Konj pride v druge roke in takoj na začetku pride do takojšnje pozitivne spremembe. Zakaj? Verjetno zato, ker je konj reagiral bolje na novo postavljena pravila. Nova pravila verjetno zanj niso bila tako stresna, morda je imel več svobode pri izvajanju ali pa ga ni več strah oziroma se ne dolgočasi. Konji so svoje osebnosti in kompetenten trener bo našel in eksperimentiral z načini, ki bodo pristajali konjevi osebnosti. Ne pozabi, konji so individualisti.
Vzporedno s temi individualnimi težavami, s katerimi se moramo ubadati, moramo imeti na umu še en, t.i. spolni vzorec obnašanja. Vsi konji so opremljeni s tem in to ima ogromen vpliv na našo tehniko treninga. Vprašaj kogarkoli, ki je treniral žrebca med pripustno sezono ali koga, ki je poskušal tekmovati s kobilo sredi gonitve ali estrusa. Gre za povsem drugega konja, ki te je v trenutku pripravljen prevarati. Povsem zagotovo niso na isti valovni dolžini kot jahač in v takih trenutkih je delo več kot težko. Lahko stavimo, da zafrustrirajo in razočarajo svoje trenerje več kot samo občasno. Večina trenerjev mora globoko poseči v svojo torbo s triki, da bi pogruntali načine, s katerimi bi blažili ta spolni vzorec obnašanja.
Ta problem je vsaj enostavno prepoznati. Prav zabavno je poslušati zgodbe trenerjev, ki so si pridobili različne izkušnje, ko so tekmovali s konji med temi „obdobji“. Govorijo o žrebcih, ki nenadoma zajahajo drugega konja v show areni, o kobilah, ki kasajo mimo žrebca, pa se nenadoma ustavijo in počepnejo in to sredi tekme. Gre za problem, na katerega je imuno le malo konj. Torej, bodi pripravljen, da ga boš občutil v takšni ali drugačni obliki.
V nadaljevanju bom navedel štiri situacije, v katerih se lahko najde konj oziroma jih trener lahko podeduje. Katerakoli od teh situacij zahteva takojšnje ustavljanje in menjavo vzorca dela.
Prvi je strah. Omenili smo že, da se mu je treba posvetiti z vso resnostjo. Konj ni v stanju sprejeti niti malo osnovnega treninga, če se boji. Njegov razum ni toliko močan, da bi prevladal, in nobeno ponavljanje vaj mu ne bo pomagalo, pravzaprav bo slabše. Trenerjeva obveznost je pomagati mu, da se reši tega strahu. Kaznovanje niti slučajno ne pride v poštev. Dejansko samo poveča problem. Trener mora poiskati metode, s katerimi bo blažil ta faktor. Ker je očiten, je diagnoza enostavna. Ukreni nekaj že na samem začetku.
Naslednja situacija je dolgčas in dostikrat ga srečamo. Dolgčas primarno povzroči preveč ponavljanja. Veliko trenerjev enostavno ne zna odnehati. Konj, ki stalno zavrača sodelovanje ali konj, ki ne želi poskušati, je precej dober indikator, da se dolgočasi. Rešitev je v kratkih treningih, ki konja vzdržujejo pozornega in voljnega za delo. Dobra ideja je delo na vsakem posebnem manevru samo po nekaj minut. Nenehno spreminjaj vaje. Mislim da je Francois Baucher rekel: „Vsak namig ali pomagalo, pravilno uporabljeno, bo otopelo konja, če se pretirano uporablja.“ Vtisni si te besede globoko v spomin.
Tretja situacija, ki bi nas morala skrbeti, in gotovo ena najbolj pomembnih, je zmedenost. Če je konj zmeden, odnehaj, „back off“, ali, še boljše, končajta z delom in poskusita spet jutri. Zmedenost nastane primarno takrat, ko od konja zahtevamo manever, ki ga še ni sposoben ali če od njega zahtevamo preveč oziroma ko ga kaznujemo. Če konj postane vznemirjen, ko nekaj zahtevamo od njega, poskuša pobegniti od situacije ali noče poskusiti, je po vsej verjetnosti zmeden. Kazen s ponavljanjem je brez pomena. Torej ne počni tega. Poskusi jutri z novim, počasnejšim načrtom. Največji problem pri dosti trenerjih je ta, da ne prepoznajo zmedenosti, ko se srečajo z njo, zato se zatečejo h kaznovanju.
Četrta in zadnja situacija je temperament. Ja, konji so temperamentni in se razjezijo. Pogosteje se to opazi pri žrebcih, vendar so tega lahko krivi vsi konji. Prva reakcija, ki jo razdražen konj prikaže, je popolno neodzivanje na naše namige, ne glede na to, kako močno jih poudarjamo. Poteg za vajeti ne pomeni nič. Sunek z ostrogo ne pomeni nič, ga kompletno ignorira. Dostikrat jezen konj škrta z zobmi. Morda celo dvigne glavo in vrat in pobegne stran, včasih tudi v ograjo ali zid. Dosti trenerjev se odloči boriti proti konju in samo v zelo redkih primerih so uspešni. Najbolje je poskusiti znova jutri in si zapomniti, kako se je problem danes začel, kaj ga je povzročilo, in se temu jutri izogniti.
To je samo nekaj situacij, s katerimi se kot trener srečaš na svoji poti h končanem konju. Takojšnje prepoznavanje konjevih signalov, preden se začne neposlušnost ali problemi, bo vsekakor pomagalo pri reševanju. Glej konja, saj ti bo povedal. Zapomni si, da je najboljši čas za reševanje problema še preden ta nastane.
Tvoj uspeh v prizadevanju postati trener bo odvisen, seveda, od tvojih sposobnosti, psihičnih in fizičnih. Veščina se razvije iz kontroliranih, pravih ponavljanj nekega dejanja.
Veščina je produkt izkušenj, presoje in inteligence. To je resnica, ki je ne moremo izpodbijati. Vešč trener ima specializirane odzive in s svojim konjem lahko dela metodično, sprejema, zavrača, analizira in ocenjuje. Lahko oceni in prilagodi hkrati, skoraj avtomatično. S svojimi sposobnostmi v veliki meri kontrolira konjevo obnašanje in lahko doseže želene rezultate brez kaznovanja in sile. In predvsem ve, kdaj odnehati.
Zapomni si te stvari preden začnemo.

Jack Brainard: If I Were To Train A Horse, odlomek

Prevod in priredba: DoroTeja

Tekst je informativne narave in ne more nadomestiti strokovnega mnenja. Bralcem svetujemo, da poiščejo nasvet kvalificiranega veterinarja in/ali strokovnjaka preden začno s kakršno koli diagnozo, zdravljenjem, terapijo oziroma delom s konjem.

*