… Leta nazaj sem delal z mlado študentko, ki me je nevede naučila tistega, za kar verjamem, da je najpomembnejša kvaliteta, ki bi jo moral posedovati trener konj. Je nekaj, kar bi moral iskati vsak lastnik konja. Dekle je imelo ambicijo, da bi skozi delo pri meni postala sposobna začeti in trenirati konja sama, od začetka do konca. Bila je zelo vestna oseba, ki je veliko spraševala, trdo delala in se ni bala umazati rok. Skupaj sva predelala vse, od tega, kako se hrani konja, do tega, kako se ga nauči odzivati na namige nog, do »vožnje« na tleh, in še vse vmes in preko. Po kakšnem letu skupnega dela sva se strinjala, da je napočil čas, da poizkusi doseči zastavljen cilj. Dodelil sem ji mlado žrebico, za katero sem menil, da bo lahko delati z njo. Dekle je bilo tako vznemirjeno, da bi njen entuzijazem lahko primerjal z otrokom, ki na božično jutro odpira svoja darila.
Kot sem pričakoval, je imela zelo malo težav z žrebico in kar preleteli sta začetno delo na tleh. V približno treh tednih je svoje delo opravila tako dobro, da je bila žrebica pripravljena za zajahanje. Tisto jutro sem stal pri vratih okrogle maneže in opazoval, ko je šla počasi čez rutino. Po čiščenju, lonžiranju in sedlanju je prinesla dolge vajeti in jo vozila s tal. Žrebica se je z lahkoto odzivala pri obračanjih, ustavljanju in odstopanju, z zelo malo pritiska čez vajeti. Dekle jo je tako ustavilo in odstranilo vajeti za vožnjo ter jih nadomestilo z jahalnimi. Še enkrat je preverila nameščeno opremo, preden je dala nogo v streme in nekajkrat poskočila. Zdelo se je, da je pripravljena narediti naslednji korak –povzpeti se v sedlo, ko se je naenkrat ustavila in stala tiho ob konjevi strani.
»Kaže da je pripravljena,« sem rekel, ko je tako stala že nekaj minut.
»Razmišljala sem,« je rekla, medtem pa z levo roko božala žrebico po vratu, desna pa je počivala na sedlu. »To je zares pomemben trenutek v konjevem življenju, kajne?«
»Kako to misliš?« sem vprašal.
»To, kar bom delala jaz z njo sedaj, bo ostalo z njo za vedno.« V glasu je bilo čutiti rahlo zaskrbljenost.
»Da,« sem odgovoril. »Prepričan sem, da bo.«
»Nikoli še nisem pomislila na to,« je še vedno trepljala njen vrat, »a to je velika odgovornost.«
»Kaj to?« sem vprašal.
»Delo s temi konji,« je odgovorila. »Je nekaj takega, kot bi vzgajal otroka, kajneda? Vse dobre stvari in vse slabe stvari, ki se jih bo naučila od zdaj naprej, se jih bo naučila od mene. Če postane slab konj, je to moja krivda.«
»Domnevam da,« sem ji rekel. »Če postane dober konj, bo to prav tako tvoja krivda.«
Stala je še nekaj trenutkov kot da mora še malo razmisliti o nastali situaciji. Potem me je pogledala in, z nasmehom, obrnila pogled na konja ter se povzpela nanj.
Kar tako naenkrat je povzela vse, kar je po mojem mišljenju tisto, kar mora biti trener konj. Gre za odgovornost, a ne samo odgovornost do stranke. Še bolj pomembna je odgovornost do konja. Konec koncev je njegova prihodnost v rokah trenerja. Če trener naredi dobrega konja, bo ta konj imel dobro življenje. Če trener naredi slabega konja, so šanse, da bo njegova prihodnost slaba, če ga sploh čaka kakšna prihodnost.
Bog ve, da je na svetu ogromno trenerjev. Nekateri so dobri, drugi ne tako. Mislim da je stvar, ki loči dobre od slabih to, da dobri razumejo svojo odgovornost do obeh, konja in lastnika. Prav tako mislim, da se dober lastnik loči od slabega po tem, da dober lastnik razume svojo odgovornost do konja. Brez tega zavedanja se zdi, da konj dostikrat postane samo še eno orodje v lopi, orodje, ki se ga da hitro zavreči ker nikoli ni pravilno delovalo. A vse, kar bi bilo potrebno za njegovo „delovanje“ je to, da lastnik pred začetkom „uporabe“ pozorno prebere navodila.

Mark Rashid (markrashid.com), A Good Horse Is Never A Bad Color, odlomek

Prevod in priredba: DoroTeja

Tekst je informativne narave in ne more nadomestiti strokovnega mnenja. Bralcem svetujemo, da poiščejo nasvet kvalificiranega veterinarja in/ali strokovnjaka preden začno s kakršno koli diagnozo, zdravljenjem, terapijo oziroma delom s konjem.