Eden najpomembnejših dejavnikov, ki vpliva na konjevo ravnotežje, je njegova drža glave (naslon). Kako jo nosi, v kakšnem položaju jo drži, vpliva na porazdelitev teže celotnega telesa, na njegovo uravnoteženost.

Nadaljevanje  TEGA  članka.

K čemu stremimo?
Želimo izšolati konja, da se mehko ukloni v tilniku, ko ga z nogami porinemo naprej in ga zberemo z rokami. Želimo, da drži lahni kontakt preko brzde in se giblje odzivno na naše namige, vse to pa v naslonu, ki je naraven za njegovo telesno zgradbo.

Če nam konj ne zaupa in se boji kontakta naše roke in noge, potem nimamo učinkovitega partnerstva. In vendar naj bi v svojem druženju težili prav k temu, da smo partnerji. Če nam konj ne zaupa, bo vedno dvomil v naše odločitve. V devetdesetih odstotkih primerov je konju nezaupanje privzgojil človek s svojimi postopki. Tak konj nima razloga, da bi zaupal delovanju jahačevih rok in nog.

Ko gledamo vaquerose in umetniško izdelane brzde, ki jih nosijo njihovi konji (t.i. bridle bit, spade bit), se moramo zavedati, da se, na oko zelo strogih brzd, konji ne bojijo. Takšna brzda se uporablja pri starejšem konju, ki je dodobra naučen (z bosalom in navadno enkrat lomljeno brzdo), in mu je bil dan čas (4 leta treninga), da se nauči, kako pravilno nositi glavo in se ukloniti v tilniku kot odgovor na jahačev namig roke. Nikakor pa se ne uporablja pri konju, ki se (še) ne odziva na navadno lomljeno brzdo ali bosal, misleč da bo strožja brzda rešila težavo, ki smo jo ustvarili zaradi nepravilnega treninga.

Pogoste težave

Siljenje konja v napačno držo
Namesto da se ubadamo s tem, kako konju čim bolj spustiti glavo, razmišljajmo o tem, kako pripraviti konja, da se mehko ukloni in to v pravilni drži, da se bo tudi sam ugodno počutil.
Konj se mora naučiti popustiti in mehko spustiti glavo v tilniku, ko ga porinemo naprej z nogami in ga zbiramo z rokami preko vajeti in brzde. Želimo, da ima kontakt z našimi rokami in potem premika svoje telo glede na namige našega sedišča in nog. Pogon od zadaj in kontrola spredaj!

Bližnjica, ki jo ljudje uporabljajo, je »žaganje« z vajetmi, izmenično vlečenje vajeti z desno in levo roko. Rezultat tega je, da se konj »prelomi« v sredini vratu, namesto v tilniku. Konj tako spusti glavo in se nauči le »bežanja« pred premočno roko jahača. Nauči se bati roke namesto spoštovati jo. Nauči se pobegniti pred brzdo z nošenjem glave za vertikalo, ne zna pravilno nositi brzde in ne zna se pravilno odzivati na namige jahačevih nog, sedišča in rok. Nimamo pogona od zadaj in kontrole spredaj.

Na primer: konj, ki se »prelomi« v sredini vratu, se bo ustavljal s prvimi nogami. Ko ga jahač potegne z vajetmi za ustavljanje, se umakne brzdi in (premočnim) rokam, telo pa se še kar giblje naprej, dokler ga s silo vlečenja za vajeti ne ustavimo, seveda spredaj. Prve noge se ustavijo, ker ne morejo prehiteti vratu in glave, katero jahač vleče nazaj.

Pri konju, pri katerem se vzame čas za učenje popuščanja v tilniku, bo ob namigu vajeti, sedišča in nog, začel stopati bolj podse v zbrano ustavljanje. Ko izvedemo pritisk na brzdo, želimo, da to konj spoštuje in se ustavi, vendar s celim aktivnim telesom, ne samo z vratom.

Nošenje glave prenizko
Konj, ki nosi glavo prenizko, deluje kot da se bo vsak čas zvrnil naprej, je popolnoma na prvem delu in izgleda kot kup nesreče. Ne daje vtisa, da bi se gibal lahkotno in svobodno. Gre za umeten izgled. Ponavadi je tudi jahač nagnjen preveč naprej in takrat je še več teže na konjevem prvem delu. Pogosto se jahač tudi preveč opira v stremena, namesto da uravnoteženo sedi v sedlu. Ker je preveč naprej, noge ne morejo pravilno vzpodbujati konja k zbranosti in vzdrževati ritma.

Nošenje glave previsoko
Konj, ki glavo nosi visoko, ima pogosto rahlo agresiven pogled in se prehitro giblje. Ponavadi ima uleknjen hrbet, je tog in deluje nestrpno. Ko nosi glavo visoko v zraku, je jasno, da jahač nima kontrole nad konjem.
Tipično je to odnos, ko konj potiska svojega jahača preko meje sproščenega jahanja. Jahač verjetno sedi tudi preveč nazaj, z usločenim hrbtom in togo ter se preveč upira v stremena. Zaradi vsega naštetega ne more spremljati ritma konja, še vedno pa skuša ga kontrolirati z vlečenjem in butanjem.

Sledi:
Kako se izboljšati.
Reševanje težav.

AQHA PH Stephanie Lynn za AQHJ

Prevod in priredba: DoroTeja

Tekst je informativne narave in ne more nadomestiti strokovnega mnenja. Bralcem svetujemo, da poiščejo nasvet kvalificiranega veterinarja in/ali strokovnjaka preden začno s kakršno koli diagnozo, zdravljenjem, terapijo oziroma delom s konjem.