Navezanost na prijatelje
Delam na tem, da konj postane neodvisen, do tega nivoja, da lahko gre na teren oziroma kamorkoli povsem sam. Tu je nekaj idej, kako v majhnih korakih pripraviti konja, da postane samozavesten. Prijatelj Wes bo s svojim konjem prijahal mimo in naju v kasu prehitel. Mislim, da bo moj konj v naslednjih korakih pokasal, čutim, da ima željo iti naprej. (OK, Wes, dobro je.) Tik preden moj konj pomisli, da bi pospešil, ga sam, kar se le da mehko, poprosim za kas in prehitiva Wesa ter greva malo dalje, do roba njegovega mehurčka, območja, kjer se še počuti ugodno. Moram biti pozoren kako se moj partner počuti. In ko prideva do roba njegovega mehurčka, se ustavim, Wes bo prišel mimo in tako naprej.
Konj najprej pomisli, da bi pohitel, ko ga prehiti drugi konj, želi pokasati za njim. Samo za malenkost ga bom upočasnjeval, in še preden bo Wes šel predaleč, se ustavi in s svojim konjem kasava mimo njega. Kot v igri preskakovanja …. Wesov konj je želel pokasati, njegov mehurček je malo večji kot mehurček mojega konja, zato ga lahko dajeva na večje preizkušnje. Pa greva iz kasa v korak in Wes me bo spet prehitel.
Vsakič, ko me prehiti, moj konj pridobiva na samozavesti, saj drug konj lahko kasa mimo in mu ne vzbuja želje po sledenju. Če pa se mu vzbudi želja po sledenju, ga, še preden postane tako močna, da bi samovoljno krenil naprej, sam poprosim, da greva naprej in prehitiva konja. Nikoli ne popustim pritiska, ko je v bližini drugega konja, pritisk popustim, ko je sam in samostojen.
Druga varianta je, da se ustavim in preverim, ali lahko moj konj stoji, medtem ko drugi kasa mimo. Morda mu bom moral malo pomagati. O, to je bilo perfektno, ni »prijel za vabo«, ni potegnil za drugim konjem. (To je bilo dobro, Wes.) Morda ga celo počakam, da začuti, da bi moral iti naprej. Ok, greva naprej. Vedno torej gradimo konjevo samozavest. Malo po malo, korak po korak večamo osebni mehurček, prostor, kjer se še počuti ugodno.
Moj konj ne gre ravno rad po hribu navzgor, zato bom to izkoristil pri vaji. (Dobro je, Wes.) To je bilo dobro časovno usklajeno, moj konj ni reagiral na drugega, ki je šel mimo.
Naslednja varianta je, da bom prijahal do Wesa, se ustavil in bo on šel s svojim konjem naprej.
Moj konj vedno dobi pavzo, počitek, ko je sam, nikoli, ko je v družbi drugega konja. Tako se uči biti samostojen. Bolj kot je samostojen, več počitka bo dobil.
Poglejmo, če bo Wesov konj stal pri miru.
Če moram na poti umakniti kamen ali kakšno deblo, moram razjahati. Torej takrat mojemu konju ni treba delati. Stoji ob meni in počiva. Dobil je svojo pavzo, ampak kakih 20 metrov stran od drugega konja in mislim, da je to precej pomembno.
Če veste, da se boste morali nekje ustaviti, četudi čisto na kratko, se dogovorite z drugimi, da počakajo zadaj. Da dovolim svojemu konju počitek ob meni, namesto tam, kjer si on želi, med njegovimi prijatelji.
Tako se bolj skoncentira name in bolje sodelujeva.
Nick Dowers of Dyer, Nevada
Povzeto iz www.westernhorseman.com
prevod in priredba po zvočnem zapisu: DoroTeja
Tekst je informativne narave in ne more nadomestiti strokovnega mnenja. Bralcem svetujemo, da poiščejo nasvet kvalificiranega veterinarja in/ali strokovnjaka preden začno s kakršno koli diagnozo, zdravljenjem, terapijo oziroma delom s konjem.
