Pretirano „šolanje“ konj ali prevelika naglica oziroma morda celo surovost je velik problem v konjeništvu. Če je konj neposlušen, ga zaprosimo, potem mu povemo, nato zahtevamo. Gre za delikatno balansiranje med tem, kako zahtevati nekaj od konja ne da bi ga pri tem potisnili čez rob. Dostikrat ne bomo dobili odziva, ki ga želimo. Moramo se naučiti začutiti kdaj konj poskuša izvesti kar je od njega zahtevano in ga takrat nagraditi – potrepljati po vratu ali celo morda zaključiti z delom.

Nasvet za mlade trenerje
Zapomnite si, konji so živali. Nikakor niso popolni. (In, po drugi strani, tudi ljudje nismo.) Ne da se vsakega konja strpati v določen model. Trener ima lahko začrtane osnovne smernice svojega pristopa in principa dela, a vsakega konja mora jahati kot individualista.
Učiti se je treba z gledanjem uspešnih ljudi. Vzeti delce njihovih programov in jih vključiti v osebni program. Ne moremo pa biti nekdo drug. Vsak mora sam ugotoviti, kaj mu najbolj leži. Najpomembneje je zavedati se, da se ne more zahtevati 100% od konja ves čas. Nihče ne more zmagati vsakič, ko gre na tekmovanje. Biti moramo dosledni in se truditi ne delati napake. Zapomnite si, če se ni posrečilo na tem, še vedno obstaja naslednje tekmovanje. Vedno je jutri.
Ko delamo počasi in temeljito, najhitreje pridemo do dobrih rezultatov. Truditi se moramo, da konju na čim bolj preprost način pokažemo, kaj pričakujemo od njega.

Ali zaupamo svojemu konju?
Če se na tekmovanje pripravljamo tako, da zastrašujemo svojega konja, prav prosimo za slab nastop. Poskusi vcepljanja strahu v konja, da bi naredil, kar od njega zahtevamo, ne gradijo zaupanja in zmanjšujejo življenjsko dobo jezdnega konja. Enako velja tudi pri rekreativni ježi. Če konj ne dela tistega, kar od njega želimo, se ustavimo, globoko zajemimo sapo in trezno premislimo, kaj bi lahko bil vzrok ali povod za njegovo pomanjkanje želje po sodelovanju.

Pogosti problemi
Problemi, ki so povezani z dejstvom, da jezdec ne zaupa svojemu konju se kažejo v veliko oblikah.

1. Neprimerno kaznovanje.
Včasih je pri treningu potrebna odločnost, čvrstost in nepopustljivost. Sploh če delamo z žrebcem, kajti že v njihovi naravi je, da vedno preizkušajo in poskušajo prevzeti glavno vlogo v odnosu. Če kaznujemo konja in se njegovo delo izboljša, potem je bil odločnejši odnos pravilen. Če pa izboljšanja ni, moramo premisliti, kaj počnemo, saj očitno ne deluje.
Nikoli ne smemo kaznovati konja na način, ki bi bil grob do njegovih ust (vlečenje oz. žaganje vajeti) ali vratu (pretirano uvijanje glave na eno stran), saj tako dosežemo le, da otopi, postane neobčutljiv na fine namige. Da bi konj začel spoštovati naše namige je dostikrat dovolj že močnejši pritisk z nogo ali pa uporaba biča na plečki ali zadnjici. Namesto tega pa mu lahko naložimo tudi dodatno delo. Če bomo od njega serijo obratov za 180 stopinj (rollback), bo potem bolj spoštoval enostavnejše delo, kot je korak, kas in galop.

2. Napeto delo in /ali obnašanje
Vsakič, ko želimo da konj dobro dela, pa naj gre za tekmovanje, predstavitev ali pa rekreativno ježo, moramo z njim zgraditi zvezo in zaupanje. Drugače je konj dostikrat nepredvidljiv. V enem trenutku je povsem v redu, v naslednjem pa nič več. Ponavadi nas „izneveri“, se pravi, da nam odpove poslušnost takrat, ko bi ga najbolj potrebovali. Zakaj? Ker manjka preprosta povezava oziroma razumevanje med jezdecem in konjem.

Ko konj ne izvaja tistega, kar od njega želimo, nam nekaj sporoča. Ponavadi to, da moramo mi izboljšati svoje delo.

3. Zahtevati preveč prekmalu
Eden od ključev za izgradnjo medsebojnega zaupanja med konjem in jezdecem je ta, da ne zahtevamo od konja nekaj, kar je nad njegovimi sposobnostmi. Če konj psihično ni pripravljen, zaradi nerazumevanja postane zaskrbljen ali celo razočaran. Če ga fizično preveč utrujamo, pa mu dajemo razlog za upiranje delu.
V nekaterih disciplinah je še prav posebej pomembno medsebojno zaupanje in dober odnos, saj drugače ne moremo biti uspešni. Nastopanje brez takšnega odnosa pa lahko postane nevarno. Če priganjamo konja in od njega zahtevamo, da začne izvajati manevre, za katere še ni pripravljen, lahko začne pohitevati (da bi čimprej končal z vajo, ki je ne razume) ali pa se enostavno upirati oziroma ustavljati sredi dela. In če si priznamo ali ne, tega smo ga naučili sami.
Do takšnih situacij pride, ker konj ne zaupa jezdecu. Prosi, da upočasnimo in mu damo na razpolago dovolj časa, da se nauči. Ker kljub našemu morda na trenutke nepremišljenemu obnašanju do njega še vedno verjame, da mu bomo dali čas in pomoč, ki jo potrebuje, da si utrdi svojo samozavest pri delu.

Kaj storiti?
Moramo zaupati konju, da bo potem tudi on začel zaupati nam. Potem smo na poti k izgradnji zmagovalnega odnosa.
1. Vzemimo si čas
S konjem moramo preživeti veliko časa. Tako bomo spoznali in razumeli njegovo osebnost, temperament, starost, znanje in izkušnje. Iz teh informacij potem lahko izoblikujemo načrt za delo, kakšne sposobnosti ima konj, kje so njegove meje in kakšno je njegovo dojemanje. Te osnove se spoznavajo že pri delu na tleh, saj ko smo na tleh, bolje vidimo, kako se konj odziva na naše zahteve. Tako tudi lažje dobimo informacije o njegovi občutljivosti in osebnosti.
2. Načrtujmo pozitiven nastop
Ko od konja zahtevamo vaje, katere dosledno dobro izvaja, lahko pričakujemo dober nastop.
Če se zavedamo nivoja njegovega znanja in sposobnosti, pristopimo k nastopu pozitivno in se potrudimo, da bo to tudi za konja pozitivna izkušnja. Drugače je, če se lotimo izvajanja vaj, katere nismo dovolj vadili in jih konj ne obvlada. Naša želja po tekmovalnosti in vztrajanje pri izvajanju manevrov, ki presegajo konjevo znanje in sposobnosti povzročijo le to, da bo izgubil zaupanje v nas.
Če imamo torej željo tekmovati, izbirajmo discipline in kategorije, primerne znanju in sposobnostim konja.
3. Osebnosti, ki se ujemata in dopolnjujeta
Konj in jezdec morata biti kompatibilna, da bi zgradila medsebojni odnos in zaupanje – njuni osebnosti se morata ujemati. Gledano v grobem, plašen jahač na zelo občutljivem konju ni dobra kombinacija, ravno tako kot zelo samozavestna in nepopustljiva oseba ne bo dobro shajala s plašnim in boječim konjem. Občutljiv konj potrebuje zelo potrpežljivega jezdeca, ki bo z njim preživel veliko časa, delal zelo počasi in z njim komuniciral nalahno. Konj, ki je trmast in borbeno razpoložen, se bo zelo težko povezal z osebo, ki je že po naravi vedno slabe volje.
4. Včasih moramo enostavno odstopiti
Včasih, če konj nikakor ne naredi tistega, kar želimo, se ustavimo. Pojdimo z njim rajši na sprehod po naravi ali na ježo po terenu, brez šolanja. Spustimo ga v izpust, da se na paši sprosti. Preživimo skupni čas tako, da ga pokrtačimo do visokega sijaja in ga zmasiramo. Tudi na tak (sproščen) način gradimo vez in partnerstvo s svojim konjem.

5. Pridobimo si povratne informacije (feedback)
Pogosto pomaga, da damo konja jahati drugim ljudem in tudi tako dobimo dragocene informacije, ki nam pomagajo sestaviti sliko. Povsem drugače je namreč opazovati konja s tal. Morda bomo ob gledanju drugega jezdeca in konjevih reakcij nanj prišli do rešitve naše težave. Tudi posnetki našega jahanja so nam v pomoč, saj, če smo odkriti, smo lahko sami sebi najboljši učitelj. Vsekakor pa ni odveč razmisliti tudi o profesionalni pomoči, saj lahko že nekaj preprostih nasvetov razjasni in občutno izboljša naš odnos s konjem.

DoroTeja
na fotografijah Marko in Xena 🙂
Vir: American QuarterHorse Journal

 
Tekst je informativne narave in ne more nadomestiti strokovnega mnenja. Bralcem svetujemo, da poiščejo nasvet kvalificiranega veterinarja in/ali strokovnjaka preden začno s kakršno koli diagnozo, zdravljenjem, terapijo oziroma delom s konjem.