Premagajmo konjev strah
Prestrašen konj se zelo težko uči, ker je neprenehoma v obrambnem položaju in pripravljen na odpor. Njegova dejanja so bolj reakcije kot pa odzivi na jahačeve zahteve, hkrati pa so lahko tudi nevarna zanj ali za jahača. Konj se lahko nauči sprejemati nove stvari, če si njegov učitelj pridobi spoštovanje in zaupanje. Razlika med toleranco in sprejemanjem je življenjsko pomembna. Konj, ki sprejme situacijo, ostane sproščen. Če dogajanje samo tolerira, bo zaradi stresa vedno na robu, preko katerega ga lahko potisne že malenkost in tako je nenehna grožnja in nevarnost. Konj lahko postane tudi zaprt vase in vsaka njegova reakcija nas preseneti ali spravi v nevarnost. V kasnejših prispevkih bomo podrobneje spregovorili tudi o desenzitivaciji (neobčutljivosti na nekaj), preko katere premagamo konjev strah. Gre za eno prvih faz v učnem procesu, pomaga pa nam, da v kasnejšem treningu „zahtevamo“ spoštovanje brez strahu in dosežemo pozitivno odzivanje brez negativnih reakcij.

Prislužimo si spoštovanje
»Težavnim« konjem primanjkuje tako zaupanja kot tudi spoštovanja. Strah jih prepričuje, da bi morali pobegniti od tega, za kar čutijo, da je nevarno. Takšne reakcije imajo lahko resne posledice, konji se navadijo npr. brcati, prerivati se ali celo podreti trenerja.

Konj se mora naučiti spoštovati naš osebni prostor. S tem, ko nadzorujemo njegovo gibanje, mu dajemo vedeti, kdo »vodi ples«. Tega se naučimo skozi različne vaje dela na tleh. Moramo znati nadzorovati prve noge, da nas ne bi pohodil, in zadnje noge, da nas ne bi brcnil. Postopki pa se odražajo tudi na konjevem psihičnem in čustvenem počutju. Če se ukvarjamo samo s fizičnim delom in nam je glavni cilj, da ga izmučimo (ker si mislimo, da potem ne bo več imel energije, da bi počel »neumnosti«) ima to lahko zelo škodljive posledice za njegov psihični razvoj. Morda banalen primer, pa vendar: zapornik, ki dnevno fizično vadi in uporablja svojo energijo, bo tudi iz dneva v dan fizično močnejši. Vendar pa, če se nihče ne ukvarja z njim na psihični bazi, bo ostal ne samo grožnja za skupnost, ampak bo, ko pride iz zapora, tudi fizično zdržljivejši in močnejši.
Skozi učenje osnov naj bi bil konjev razvoj v sledečem vrstnem redu:
1. miseln
2. čustven
3. fizičen

Razvijanje zveze
Zveza je nevidna povezava, ki združuje človeka in konja. Ne gre za fizično vez, le za rezultat skupnih interesov in nenehne pozornosti. Takšna zveza nam omogoča, da smo prisotni ne samo na konjevem hrbtu ampak tudi v njegovih mislih. Ker se tega zaveda, se tudi počuti varnega. Pomaga mu, da temelji odnos na izmenjavi in ne na podrejanju, saj je prisoten in dejaven v partnerstvu v isti meri kot njegov jahač.

Biti razumljeni in sposobni motivirati
Obstajajo različni načini pritiska. Fizični pritisk je otipljiv, drugi niso. Lahko »poganjamo« konja tudi brez fizičnega kontakta. Konji premikajo druge konje le z uporabo govorice telesa. Na primer, dominanten konj bo položil ušesa po sebi in s tem povedal drugim, naj se umaknejo ali bodo prejeli brco. Drugi konji razumejo sporočilo in se ravnajo skladno z njim. Pozitivni odziv na pritisk je umikanje, negativni pa ignoriranje sporočila ali celo kljubovanje.

Pri učenju konj uporabljamo oboje:
– fizični oziroma otipljiv pritisk, ki ga lahko imenujemo »sledenje občutku«,
– pritisk brez fizičnega kontakta, ko konj reagira na govorico telesa, kar lahko imenujemo »sledenje sugestiji«.

Potem pa je tu še miselni pritisk. Ko se konj znajde v neugodni situaciji, ga ta miselni pritisk vzpodbuja da išče dve glavni »spodbudi«: tolažbo in varnost. Zato moramo pri učenju težiti k temu, da naredimo neželene stvari manj ugodne zanj in tiste, za katere želimo, da jih naredi, lažje.
Zelo pomembno je, da razumemo, da neugodje ni sinonim za bolečino oziroma nasilje; že navadna muha je lahko neugodna za konja….

Obstajata dva načina za podkrepitev učenja:
– negativna podkrepitev – s tem, ko ob pravilnem odzivu ustavimo stimulacijo, dajemo konju ugodje;
– pozitivna podkrepitev – ko dosežemo želen odziv, konja takoj nagradimo.

Noben način ni samo pravilen ali samo napačen. Pomembno je vedeti kako in kdaj uporabljati enega ali drugega. Sta dve možni razlagi zakaj konj ne dela tisto, kar od njega želimo:
– ker mu izvedba zahtevanega ne prinese ugodja ali
– ker mu ne-izvedba zahtevanega ne prinese neugodja.

Pravi konjar bo preživel celo svoje življenje v iskanju popolnega ravnovesja.

Če preveč pritiskamo na konja, je v stresu, in potem ga je težje učiti. Vendar, če preveč izrabljamo podkupovanje, kot so korenčki ali sladkorčki, izgubimo spoštovanje. Konj ne bo motiviran, da bi iskal prave odgovore. Dajanje priboljškov ni napaka, a vedeti moramo kdaj in kako jih uporabljamo. S tem, da „povzročimo“ da je konju neugodno, ko naredi kaj „narobe“, in ugodno, ko naredi „prav“, bo precej naravno poskušal najti način, da bi se počutil ugodno. Med tem procesom bo spoznal, kaj jezdec od njega želi. To je idealna situacija: jezdec in konj delita isto idejo. Konj zloži svojo sestavljanko ne da bi jezdec uporabil fizično silo.

Enako pomembno je vedeti kdaj osvoboditi pritisk kot kdaj ga uporabiti. Pritisk, ki ga uporabimo na konju, mu ni toliko pomemben kot trenutek, ko popustimo.

AQHA Fundamentals of Horsemanship, odlomek

Prevod in priredba: DoroTeja

Tekst je informativne narave in ne more nadomestiti strokovnega mnenja. Bralcem svetujemo, da poiščejo nasvet kvalificiranega veterinarja in/ali strokovnjaka preden začno s kakršno koli diagnozo, zdravljenjem, terapijo oziroma delom s konjem.