Strinjam se s tem, kar pravi Buck, da ima strah ogromen vpliv na to, kako oseba shaja s konjem. Strinjam se tudi, da z naraščanjem znanja in izkušenj ta strah kopni, ker imamo boljše razumevanje, kako konj reagira in kaj narediti da se izognemo neprijetnim situacijam.
A mislim, da preveč poenostavlja to, kar je za nekatere neustavljivo preplavljajoče čustvo in zaradi česar izgubijo ljubezen do ježe. Ni ga konja, ki bi bil popolnoma predvidljiv. In tudi če bi bil, nihče ne more predvideti nepredvidenih situacij. Konj lahko spodrsne in/ali pade na spolzkem terenu, se spotakne, se ustraši veje, ki se je odlomila iz drevesa, prestraši ga lahko avto, motor ali kolesar, ki zdrvi mimo. Vsega ne moremo predvideti.
Vem, kako je, ko se bojiš konja. Srečal sem nekaj konj v svojem življenju, ki so mi vlili strah v kosti. Še posebej zaradi enega sem že ob pomisli, da ga moram ta dan jezditi, začel bruhati. Veliko časa sem porabil za razmišljanje zakaj me je tako strah tega konja. Resnično je bil nevaren in v bolnico je spravil kar nekaj ljudi. A ni šlo za njegovo nepredvidljivo obnašanje, nasprotno, bil je zelo predvidljiv. Strah me je bilo tega, da nimam dovolj izkušenj, da bi obvladal njegovo agresijo. Eno je imeti znanje, da se lahko izogneš določeni nevarni situaciji, nekaj povsem drugega pa je imeti izkušnje, ki ti pomagajo pravilno odreagirati v nevarni situaciji.
Ljudi (ki jih poznam in vem, da jih je strah svojih konj) po mojih izkušnjah večinoma skrbi, da se ne bodo mogli zadržati na konju, ko bo ritnil, ali šel prehitro, ali se česa ustrašil, se vzpel. Njihov strah ne izhaja iz pomanjkanja znanja, ampak iz pomanjkanja zaupanja vase in v svojo reakcijo, če se kaj zgodi. Spoznal sem, da imajo tisti, ki ostanejo na konju, ki rita in dela »mačke«, bore malo strahu pred takim obnašanjem, čeprav nimajo znanja kako le-to preprečiti. In tisti, ki čutijo da niso dobri pri ježi ritajočih konj, se nagibajo k strahu, čeprav morda posedujejo znanje, ki je potrebno za preprečevanje večine takega obnašanja.
Cenim to, kar Buck govori o pridobivanju znanja, a mislim, da gre samo za del odgovora. Ne strinjam se tudi z njegovim vrednotenjem strahu. Sam dejansko verjamem, da je malo strahu dobra stvar. Mnogo let nazaj sem imel inštruktorja letenja, ki ga še sedaj rad citiram. Rekel je: »Obstajajo izkušeni piloti in obstajajo drzni piloti, a ne obstajajo izkušeni drzni piloti.« Mislim, da bi v konjskem svetu moralo veljati enako.
Ko nimaš strahu je enostavno biti jezdec in pozabiti kako ranljivi smo na konjskem hrbtu. A ko imamo v sebi samo kanček strahu, nas to drži pozorne in previdne. Pogosto pravim, da obstaja povsem enostavna razlaga, zakaj me v dolgih letih dela s konji ni noben resno poškodoval. Zato, ker sem reva, velika reva. Delal in jezdil sem kar nekaj precej nevarnih konj, a moja strahopetnost je poskrbela za to, da sem povezal vse pike na tleh preden sem se podal v sedlo in tam izpostavil svojo ranljivost. Že več kot 12 let nisem imel izbruha ritanja, ker zaradi svoje strahopetnosti temeljito poskrbim, da že na tleh s konjem opraviva zelo dobro delo. Želim, da začuti, da se mu ni treba braniti, ko se usedem nanj.
Mislim, da razumem Buckov nasvet o vzpenjanju na goro in življenju brez strahu. A se s tem ne strinjam. Če vas čisto malo strahu ohranja čuječne glede varnosti, potem bodite v strahu – ne toliko, da ste paralizirani, če se vaš konj spotakne ali pokaže malo življenja a toliko, da zagotovi da naredite najbolje kar znate, da se bo konj počutil varnega in dobro.
Ross Jacobs (goodhorsemanship.com.au)
Prevod in priredba: DoroTeja
Tekst je informativne narave in ne more nadomestiti strokovnega mnenja. Bralcem svetujemo, da poiščejo nasvet kvalificiranega veterinarja in/ali strokovnjaka preden začno s kakršno koli diagnozo, zdravljenjem, terapijo oziroma delom s konjem.
