Na delavnicah, kjer delam z jahači, opažam, da udeleženci želijo enostavne in preproste odgovore glede rešitve njihove težave s konjem. Če bi mi lahko verjeli, da bo rdeča podsedelnica rešila težavo, bi mi bili večno hvaležni. Nakup rdeče podsedelnice je nekaj povsem preprostega, to lahko naredi vsak, brez mesecev ali celo let študiranja gradiv, brez truda, zelo hitro.

Konj nima navodil za uporabo
Pred kratkim sem na eni takih delavnic pomagal udeleženki okoli konja, ki se mi je zdel precej napet in zaskrbljen. Imel sem občutek, da je samo vprašanje časa, kdaj bo začel ritati in to je bilo treba rešiti preden bo gospa sedla nanj. V roko sem vzel daljši bič, na koncu katerega imam zavezano zastavico in medtem, ko je konj na lonži hodil okoli mene, zdrsnil z zastavico po njegovem hrbtu do repa. To je bil povod za nekaj precej dobrih mačkov in dvignjen oblak prahu. Malo sva delala na tleh, da sem mu pomagal znebiti se napetosti in na koncu sta z lastnico v sedlu prav lepo delala. Po zaključku delavnice me je vprašala, ali mora zdaj doma vedno, ko gre na ježo, tako potegniti z zastavico po konju, da ne bo imela težav? Po svojih najboljših močeh sem ji poskušal razložiti, da sem videl napetost v konju in sem pač ukrepal na način, ki se mi je v tem trenutku zdel primeren. Želel sem to napetost pribezati na površje, da konju čim prej pomagam in da nadaljujemo v boljšem razpoloženju. Rekel sem še, da konj ne bo vedno zaskrbljen in če ne zaznamo, da je tik pred eksplozijo, ga ni treba vsakič »provocirati«. Naslednje vprašanje je bilo, kako bo vedela, kaj storiti in kaj ne, ko bo sama s konjem doma. Nujno je potrebovala odgovor, ker je čutila, da si ne zaupa dovolj in ni prepričana, da bo v pravem trenutku sprejela pravo odločitev. Ni bila ravno zadovoljna, ko sem ji odvrnil, da ji ne morem dati odgovora, ki bo deloval vsakič, ko bo delala s konjem. Potrebovala je nekaj enostavnega in stoodstotno zanesljivega. Ni se bila sposobna prilagajati, eksperimentirati in poigravati z različnimi pristopi, ker se je bala, da bo stvari samo še poslabšala.

Prava reakcija na konjevo akcijo
Ljudje se moramo naučiti zaupati vase. Ne pravim, da nas ne bi smelo skrbeti glede pravilnih postopkov. A ko stvari krenejo po zlu, delati nič (v strahu da ne bi naredili kaj narobe) ni sprejemljivo obnašanje. Dobro je, da se kritično presojamo. Moramo pa se naučiti, da si zaupamo. Tudi če naredimo napako, jo bomo naslednjič popravili. Slepo kopiranje tega, kar vidimo pri trenerjih, se na dolgi rok ne obnese najbolje. Opazovanje drugih naj bi nam dalo material za razmišljanje. Kopiranje metode, brez da razumemo kako in zakaj, pa vodi v polom. Gospa je na delavnici obupno želela slišati, da bo doma vse v redu, če bo z zastavico zdrsnila konju preko hrbta. Ni razumela, da bi lahko naredil nekaj povsem drugačnega in dobil enak rezultat. Želela je detajlen načrt pristopa, da bi s tem nadomestila svoje pomanjkanje samozavesti. Ko v roke dobim konja, ko primem za povodec ali vajeti in se povzpnem v sedlo, nikoli ne vem, kaj bom storil. H konju ne pristopim z izgrajenim načrtom. Vem, kaj želim doseči, nimam pa predstave, kako bom prišel do tega. Ta »kako« pride, ko konja začutim, ko se mi začne odzivati oziroma dajati povratne informacije. Nekaj mora narediti, da začutim, kako naprej.

Ross Jacobs, (goodhorsemanship.com.au)

Prevod in priredba: DoroTeja

Tekst je informativne narave in ne more nadomestiti strokovnega mnenja. Bralcem svetujemo, da poiščejo nasvet kvalificiranega veterinarja in/ali strokovnjaka preden začno s kakršno koli diagnozo, zdravljenjem, terapijo oziroma delom s konjem.