(Marko & Thelma)
Martin Black: Ljudje dostikrat poskušajo racionalizirati konjeva dejanja in jih pojasniti s primerjanjem kako razmišlja človek. Čeprav sam sebe ne priznavam kot strokovnjaka glede konj, sem imel možnosti opazovati njihovo obnašanje in verjamem, da obstajajo občutne razlike v karakteristikah konj in ljudi. Nekaj razlogov za moje zaključke bom delil z vami, vi pa si lahko sami ustvarite svoje mnenje. Konec koncev je samo konj lahko strokovnjak kar se konjev tiče, mi imamo lahko le drugo mišljenje, ker konj ne more potrditi kar kdorkoli od nas misli, da je absolutno pravilno.
Konjem materialne stvari niso pomembne; ne poznajo lakomnosti. Pes si bo zakopal kost za pozneje, veverica bo shranjevala hrano za zimo, ljudje pa kopičijo dobrine in dragocenosti. Ljudje, verjetno bolj kot katera koli žival, so tako pohlepni, da zgrinjajo dragocenosti in denar, ki ga verjetno nikoli ne bodo mogli porabiti ali izkoristiti.
Konj teži k temu, da zadovolji svoje trenutne potrebe. To, da najde zavetje, če ga potrebuje in zadovolji potrebo po hrani, je dovolj, da je zadovoljen. Ko se počuti ogroženega, bo odgovoril s kakršnim koli načinom samoobrambe, za katerega bo smatral, da je nujen.
Zaradi hormonskih razlogov so kobile ali žrebci teritorialni in agresivni. Največji delež konjevih dejanj izhaja iz nekaj osnovnih potreb. Konji se ne obremenjujejo s tem, kaj počno Novakovi na koncu ulice. Položaj v družbi na njih nima vpliva, njihov izgled se ne spreminja ob prihodu novih modnih smernic. Dolgo dlako pustijo rasti za mrzle zimske dni in kratko za poleti. Njihove odločitve ne temeljijo na izboljševanju prihodnosti, samo skrbi za sedanjost.
Ko pogledamo na težave, ki jih imajo ljudje s konji in jih resnično razčlenimo, pridemo do tega, da nastanejo, ko oseba poskuša zadovoljiti osebni pohlep ali preboleti poraz na tekmovanju, slišati, kako njegova družba hvali z njegovimi uspehi. Če je uspel, je človek junak, v nasprotnem primeru pa ima konj problem, ki ju je stal zmage. Do neke mere je to človeška narava v nas in če se jo naučimo kontrolirati, naši konji shajajo z nami dosti bolje.
Človekov ego je verjetno največji konjev sovražnik. Moje osebne izkušnje kažejo, da, če si priznam, da imam problem, nato preverim, ali je vmes posegel moj ego, naredim prilagoditev kjer je treba in s ponižnim pristopom stvari na splošno delujejo bolje.
Okoliščine na delovnih rančih in v tekmovalnih arenah so včasih „zoprnejše“ kot bi si želeli. Včasih je treba kaj žrtvovati v vročici dirke, a še vedno mislim, da lahko ocenimo razloge za tem žrtvovanjem, ki ga je konj naredil za nas. Je bilo to z namenom priti od točke A do točke B, narediti delo, ki je moralo biti opravljeno, na najboljši način, ki smo ga vedeli? Ali pa smo postali agresivni in poskušali ubrati bližnjico, s katero bi privarčevali čas, ki bi ga porabili nekje drugje. Je šlo za premišljeno, dolgoročno odločitev, ali sebično pohlepno odločitev za naš kratkotrajni interes?
V osnovi so konji motivirani z udobjem, varnostjo in v nekaterih primerih hormonskimi razlogi, ne pa pohlepom, pretirano samozavestjo ali sebičnostjo. Razumeti konje zahteva veliko fizičnega in psihičnega dela. Starejši ko postajam, bolj poskušam prakticirati psihično delo in zmanjšujem fizično, ne zato, ker bi bil len, samo previden. Jezditi konja je lahko zelo sproščujoče, razumeti ga pa je dostikrat polno izzivov in razočaranj. Na splošno je to težko delo, a dosežki so zelo nagrajujoči.
Martin Black je izjemen profesionalni konjar. Članek smo povzeli iz njegove spletne strani, martinblack.net.
prevod in priredba: DoroTeja
Tekst je informativne narave in ne more nadomestiti strokovnega mnenja. Bralcem svetujemo, da poiščejo nasvet kvalificiranega veterinarja in/ali strokovnjaka preden začno s kakršno koli diagnozo, zdravljenjem, terapijo oziroma delom s konjem.
