Učenje in sprejemanje novih znanj je izjemnega pomena, ravno tako kot zavedanje, kje smo sami s svojim znanjem in kaj smo na določeni stopnji sposobni storiti. Razmišljati s trezno glavo in presojati, ali smo zmožni pravilno delati s svojim konjem, ali pa je bolje poiskati strokovno pomoč, je za našega konja življenjskega pomena.

Ko se učimo, gremo čez več stopenj:
– nezavedna nesposobnost: ko se ne zavedamo svoje nevednosti;
– zavedna nesposobnost: ko se zavedamo svojega neznanja;
– zavedna sposobnost: ko obvladamo tehnično znanje, vendar potrebujemo dobro mero zbranosti;
– nezavedna sposobnost: ko pravilni odzivi pridejo sami, brez razmišljanja, to je nivo, ko dosežemo resnično zmožnost.

Nezavedna nesposobnost
Na tej stopnji ljudje zelo radi delimo mnenja o zadevah, o katerih vemo bore malo. Odgovore večinoma začenjamo z »da, ampak…«. Na začetku je nevednost blagoslov, čeprav niti slučajno ni prijetna za našega konja. Pomembno je, da se takoj zavemo svoje nesposobnosti in se ne zadovoljimo zlahka. Največji konjarji, pretekli in sedanji, nikoli ne zatrjujejo, da mojstrsko obvladajo prav vse. Celo svoje življenje preživijo v stremenju k popolnosti, velikokrat so zadovoljni a nikoli povsem zadoščeni.

Zavedna nesposobnost
Gre za stopnjo, kjer smo se prisiljeni spopasti s svojimi dilemami. Našo objektivnost, nujno za razčlenitev svojih pomanjkljivosti, lahko pokvarijo naslednje lastnosti:
– zanikanje (zavračamo dejstvo, da imamo problem);
– krivda (valjenje napake na konja, trenerja, inštruktorja, na vsakega in vse druge, samo nase ne);
– jeza (okolica je priča našim čustvenim izbruhom, ki nastajajo zaradi razočaranja ob slabih rezultatih);
– zmeda, kaos (ko v nas nastopi najtemnejša ura, ko nič več ni jasno in se vse zdi nemogoče).

V vsakem trenutku se lahko odločimo, da se zapremo vase ter iščemo nove in nove izgovore, zakaj stvari ne gredo na bolje in razvijemo slab odnos do konja. Lahko pa se odločimo globoko v sebi poiskati ponižnost. Ta nam pomaga sprejeti dejstvo: če nismo del rešitve, potem smo verjetno del problema. To spoznanje pogosto pomeni, da stopamo nazaj po poti učenja, da se vračamo na začetek in poskušamo začeti znova, a boljše. Nikoli ni lahko soočiti se z lastno nesposobnostjo. Hkrati gre za trenutek odločitve: nadaljevati ali ne, biti povprečen, ali pa storiti kaj glede svoje povprečnosti. Priznati, da imamo problem, je prvi korak pri rešitvi. Naslednji korak je poiskati korenine problema.

Zavestna sposobnost
Ko dosežemo zavestno sposobnost, se začno kazati rezultati, vendar pa moramo ostati pazljivi, saj pomanjkanje zbranosti lahko ogrozi celoten proces. Čas odzivnosti je še vedno dolg, stvari ne tečejo povsem naravno, delo ne teče gladko, a moramo vztrajati, gre samo za vprašanje časa in izkušenj.
Alois Podhajsky v svoji knjigi Die Klassische Reitkunst (Klasična umetnost jahanja) pravi tako: »Načelo, ki ga ne smemo nikoli pozabiti, je to, da mora jezdec naučiti se nadzorovati samega sebe preden lahko nadzoruje konja. To je najosnovnejše in najpomembnejše načelo, ki ga je treba ohraniti v konjeništvu.«

Podzavestna sposobnost
Na tej stopnji je ves naš trud nagrajen. Razvije se tekoče delo in spretnost. Nič več ni treba razmišljati pred reagiranjem, še bolje, vsako novo situacijo sprejmemo povsem podzavestno. Ko dosežemo to stopnjo, deluje kot da smo eno s konjem. Način, kako komuniciramo in se odzivamo eden na drugega očitno poudarja zvezo in komunikacija je tekoča in naravna. Ko enkrat dosežemo to stopnjo, nas napredek vodi hitro naprej. Naša čustva niso več problem za nas in našega konja, pot napredka pa nima več ovir. Ali, kot bi dejal reitmeister Borries von Oeynhausen: »Oseba je lahko gospodar konju šele takrat, ko je gospodar svojih postopkov in dejanj!«

Spreminjanje navad
Ko premagujemo ovire in napredujemo na začrtani poti, se način, kako zaznavamo konjarstvo, spreminja. Prva navada, ki jo moramo spremeniti, je način, kako poskušamo razumeti konja. Truditi se moramo razumeti ga iz njegovega stališča gledanja, kar pa je lažje reči kot storiti. Resnični konjar izstopa v množici ljudi z načinom, kako počne stvari. Od tega, kako opremlja konja, ga vodi, jaha, do tega, kako se vedno obnaša (tudi v privatnem življenju).
Če ne čutimo potrebe za spremembo, bo naš konj nenehno prisiljen zapolnjevati vrzel, ki je nastala zaradi naše nesposobnosti, ta pa je rezultat naše ignorance. Jezdec do neke mere lahko svoje neznanje kompenzira tako, da dobro jezdi. Morda ima tudi občutek, da sprememba ni potrebna, a pomanjkanje razumevanja ostaja. Vrzel je tu, obstaja in težave bodo sčasoma postale očitne. Tudi če nimamo občutka, da smo v težavah, smo morda v določenem trenutku obstali na mrtvi točki, ko nikakor ne moremo doseči napredka pri delu. Edino sprememba navad nam bo pomagala pri napredovanju.

AQHA Fundamentals of Horsemanship, odlomek

Prevod in priredba: DoroTeja

Tekst je informativne narave in ne more nadomestiti strokovnega mnenja. Bralcem svetujemo, da poiščejo nasvet kvalificiranega veterinarja in/ali strokovnjaka preden začno s kakršno koli diagnozo, zdravljenjem, terapijo oziroma delom s konjem.