(nadaljevanje članka: Delo na tleh (1) )

Osnovni koncept dela
Raznolikost je pomembna tudi pri delu na tleh. Ker delamo z živim bitjem, ki ima svoj osebnost, se ne moremo držati togih pravil. Smernice za delo si prilagodimo, da odgovarjajo nam in konju s katerim delamo. Sama želim, da konj spoštuje pritisk, ki ga izvajam preko oglavke, a je tudi psihično povezan z mano in pozoren na to, kaj delam. Nikoli ne želim, da učenje poteka mehansko, avtomatično. Želim, da me konj čuti na drugi strani povodca ali lonže in je pozoren, vedno v pričakovanju mojega naslednjega namiga. Pri lonžiranju želim, da dela lep krog okoli mene v obeh smereh, da to počne v enakomernem hodu in da na moj namig menja hitrost in hode. Želim, da na mojo zahtevo odmakne zadnji del izven krožnice in se ustavi. Ko poprosim za obrat v drugo smer, da prekriža prvi nogi, se obrne na zadnjih in mirno nadaljuje. Ravno tako pričakujem, da se bo, ko zdrsnem z roko po lonži in mu uvijem glavo v notranjost, hkrati pa stopim korak proti njegovim rebrom, tudi sam uvil v notranjost in ustavil. Delam na primer tudi na tem, da odstopa na že rahel pritisk preko povodca na oglavke ali moje roke na njegovem nosu.

Za znanje se je treba potruditi
Če nimate postavljenih temeljev, kam se vračate, ko gredo stvari po zlu? Ljudje, ki jezdijo prestrašene konje, s katerimi ne znajo komunicirati, so popolnoma nevedni. In ravno to je vzrok večine nesreč in poškodb, zaradi nevednosti, ignorance. Ne zaradi tega, ker bi hoteli želeli biti poškodovani ali pripeljati konja v nevarno situacijo. Če bi vedeli, da lahko zgradijo pot komunikacije in uporabljajo namige, ki so jih konji sposobni razumeti, bi se medsebojni odnos drastično spremenil. Dandanes ni prav veliko ljudi, ki bi za svoje preživetje morali delati s konji. Povprečni lastnik konja ni postavljen v pozicijo, ko se mora nekako dogovoriti s konjem, da bi čim lažje skupaj služila vsakodnevni kruh. Njegovo življenje ni odvisno od tega, ali je sposoben jahati ali voziti določenega konja. Govorimo torej le o rekreaciji in tu ni nihče prisiljen naučiti se pravega konjarstva, saj ni življenjskega pomena. Veliko ljudi ne razume konjevega obnašanja. Človek uporablja človeške izraze za opis konj in njihovega obnašanja, a nimajo nobene smiselne povezave s tem, kako živijo in reagirajo. Konj lahko živi le kot konj. Ne more razmišljati kot človek. Ko nekdo reče: »Ta konj je zloben, zbrcal (ali vrgel s hrbta) me je brez razloga, kar iz vedrega neba,« to enostavno ni možno. Konj ne razmišlja tako ampak samo reagira na dogajanje okoli njega. Da bi mi, ljudje, pri druženju s konji bili kar najbolj varni, moramo biti sposobni razumeti, kako konj razmišlja. Moramo se naučiti, kako konj reagira in odgovarja in potem moramo pogruntati kaj je to, kar ga pripravi do takšne reakcije ali odgovora. In moramo biti dosledni. Če nismo dosledni, potem se konj nikoli ne more naučiti pravega odgovora. Če za ustavljanje danes rečemo »stoj«, jutri »whoa«, pojutrišnjem »pišmevuh« in čez en teden spet kaj četrtega, kako bo konj vedel, da to nam vse pomeni eno in isto? Saj ni jasnoviden. Ponudil nam bo nekaj svojih odgovorov po svojih najboljših močeh in ko nismo zadovoljni in zgubimo živce, se bo razburil tudi on. »Vklopil« bo svojo obrambni mehanizem, ritanje, brcanje, mački in podobno – in »postal zloben, neumen, …«. Če pa bomo vsakič, ko ga bomo ustavljali, na tleh ali v sedlu, rekli »stoj«, bo zelo hitro razumel in tudi ubogal. Brez najmanjše težave. Z veseljem nam bo ustregel.

Težko delo
Jasneje, ko boste s konjem razčistili na tleh, lažje vama bo, ko se povzpnete v sedlo. Z osnovnim poznavanjem dela na tleh lahko za silo nekaj spravite skupaj. Bolj ko se boste poglabljali v to vrsto komunikacije s konjem, bolj boste spoznavali, kako kompleksna je zadeva. Pa tudi trdo delo, ki zahteva veliko predanosti. A ko pride do »izplačila«, je občutek resnično dober. Na kaj mislim? Pred kratkim sem se z dvema mladima konjema udeležila žigosanja telet pri sosedu. Konja v življenju nista bila udeležena pri lovljenju živine, a vadili smo vihtenje lasa, vadili smo vlečenje kavalet, odpiranja in zapiranja vrat, mehko sta ubogala na namige za prehode hodov. Žigosanje je bila majhna stvar, nekaj deset teličkov, pa to sploh ni tako pomembno, Pomembno je, da sta, brez predhodnih izkušenj, mirno prišla v ogrado in pomagala pri opravilih, prvič, popolnoma mirno, brez najmanjše nervoze. To je to, ko govorimo, da imamo dobro postavljene temelje, pa se potem vsaka naloga, opravek, dogodivščina, zdi povsem enostavno premagljiva. To je to, ko začutite v sebi, da se je vaše delo s konjem bogato obrestovalo. In postanete neskončno ponosni nanj in seveda nase tudi.

Mindy Bower, za Eclectic Horseman

Mindy Bower je bila študentka Raya Hunta, Billa in Toma Dorrancea, vrsto let tesna sodelavka Bucka Brannamana, in kot tretja generacija v družini nadaljuje tradicijo dobrega konjarstva.

Prevod in priredba: DoroTeja

Tekst je informativne narave in ne more nadomestiti strokovnega mnenja. Bralcem svetujemo, da poiščejo nasvet kvalificiranega veterinarja in/ali strokovnjaka preden začno s kakršno koli diagnozo, zdravljenjem, terapijo oziroma delom s konjem.