Grajenje samozavesti

Prepogosto vidimo pri konjih, ki na terenu na vsak način hočejo biti zraven ostalih konj, podoben scenarij. Jahač konju tega ne dovoli, vleče ga stran od skupine in zahteva od konja, da gre čisto na koncu in bolj, ko se bori z njim, da bi ostal zadaj, bolj si konj želi iti naprej, k prijateljem.
Sam imam drugačen pristop. S konjem greva povsod, pred skupino, za skupino, levo, desno in konj kaj hitro začne razmišljati: »Kaj pa ta možak počne? Bolje, da sodelujem, ker bo to zame še najbolj enostavno.«
Kot vidite, zdaj galopirava mimo skupine, kot da jih sploh ni. Potem greva na drugo stran. Občutek imam, da bi želel iti v korak, in to mu bom dovolil. Čutim, da dela res dobro, tudi ko je sam, je samozavesten.
Druga stvar, ki jo občutim, je, da je malenkost bolj trd, tog, na levi strani, zato bova krožila okoli tega grma, v levo. Malenkost se upira, uporabil bom precejšen namig notranje noge in notranje vajeti, da se konj zmehča tudi na tej strani.
Kako se torej ježa po terenu odraža pri delu v maneži? Predvsem ne grem samo na sproščen izlet, delava na mehčanju, pripravljam ga, da sledi plečki, kot pri začetku spina,… Učiva se vse sorte, nimava možganov na paši.
Torej, kot sem že rekel, čutim, da ima konj bolj togo levo stran, zato poiščem lep grmiček in ga pripravim, da kroživa okoli. Enak krog bi delala tudi v maneži, a tu pomaga, da ima nekakšno vizualno oporo, lažje mu je in počasi se bolje odziva na levo vajet. To počnem z vsemi konji, ne glede ali se trenira za reining, working cow, roping, kot ta, ki ga trenutno jaham, ni važno. Ne glede na disciplino, konj mora biti v stanju, da ga lahko vodiš in se odziva, je dovolj samozavesten, da se ga lahko jaha samega (zunaj) in ga to ne moti. Ponavadi začnem s takšnimi vajami po tednu jahanja. Medtem ko se v maneži bolj in bolj koncentriram na tehniko, velikokrat odhajam na teren, ponavadi prvi dan v tednu, da se konj spiha, da ne čuti pritiska, da delovni teden začneva sproščeno in v enakem tonu nadaljujeva čez teden.

Poglejte, konj kot da ne ve, da so tu nekje njegovi prijatelji. Sploh mi ga ni treba vleči, nekaj časa jezdim spredaj, pa zadaj, povsod greva. Ko greva dlje stran od ostalih konj, in čutim, da omahuje in bi želel nazaj, ga sam obrnem preden bi to storil on, in greva spet mimo konj, na drugo stran. Lahko pa vidite, da razmišlja, ko greva mimo, na popolnoma popuščenih vajetih, mimo kolegov, stran od hleva, da mu je vse OK.
V takšno psihično stanje poskušam spraviti konje, želim, da so samozavestni zunaj maneže, ker, če so lahko samozavestni na terenu, če premagujejo vse kar se tu zunaj dogaja in ostanejo z mano, koliko lažje je potem delati v maneži. Veliko veliko lažje. V maneži imamo kontrolirano okolje, vnaprej predvidevaš, imaš zmotno predstavo, da je konj s tabo, a v bistvu ga tam držijo zidovi, ali ograja, v dosti večji meri kot si misliš. Zato mi je všeč zunaj, v naravi, ker ni omejitev, ni zidov in delam, kar pač moram, da konj ostane zbran in z mano.
Nekdo bo morda rekel, ja, to je vse v redu, a s konjem sta še ne 50 metrov stran od drugih konj. Res je, danes se drživa na 50 metrih, ker je to relativno mlad konj in če greva dlje, bo začel izgubljati samozavest. Naslednji ponedeljek, ker gremo na teren enkrat tedensko, bova stran 70 metrov. In naslednji teden 140 metrov. Dokaj hitro bova lahko prejahala kilometer, dva, stran, in sploh mu ne bo važno. Gre za proces, ne moreš se kar en dan odločiti, da boš odjahal daleč stran od skupine, da si konj misli, da si ga odpeljal stran od prijateljev in zdaj jih nikoli več ne bo videl. Ne, gradim jim samozavest, eno po eno ježo naenkrat. To so situacije, ko je še posebej enostavno zastaviti vaje, da konju uspe. To torej poskušamo delati.

Nick Dowers of Dyer, Nevada
Povzeto iz www.westernhorseman.com
prevod in priredba: DoroTeja

Tekst je informativne narave in ne more nadomestiti strokovnega mnenja. Bralcem svetujemo, da poiščejo nasvet kvalificiranega veterinarja in/ali strokovnjaka preden začno s kakršno koli diagnozo, zdravljenjem, terapijo oziroma delom s konjem.