Slavimo 20 let druženja z ameriškimi quarter konji!

Ko se oziramo nazaj, nas spomini navdajajo z nostalgijo, saj smo začeli v enostavnejših, bolj preprostih časih, in s ponosom, saj smo v dvajsetih letih prehodili dolgo in naporno pot učenja in dela ter napredovali v vsakem pogledu.
Pretkani pa so tudi z razočaranji, izgubami in veliko žalostjo.

Pridružite se nam torej na pohajkovanju po poti spominov…

15. 4. 2003 smo uradno postali lastniki našega prvega ameriškega quarter konja. Palomino kobila z imenom Skipster Lucky Pop je takrat napolnila 20 let. Naučili smo jo voziti – ja tudi starejšega konja se da naučiti česa novega – ona pa nas je naučila skrbi za starejšega konja in nas navdušila nad western jahanjem.
Marku je pomagala do spoznanja, da se je za dober stik s konjem treba truditi, učiti, izboljševati. Malo Pio pa je zanesljivo in potrpežljivo prenašala naokoli v vetru, snegu, soncu, vročini ali mrazu.

* * * * * * *

Žrebec, ki je pustil trajen pečat v reji ameriških quarter konj v Sloveniji in širše, Snapper MP.
K VQH je prišel jeseni 2003, rejec Marjan Skubic nam je prepustil izbiro imena in tako smo pričeli s tradicijo, ki se je držimo še dandanes. Vsako naše žrebe na koncu imena nosi črki MP, začetnici imen Marka in Pie.

* * * * * * *

Prevrtimo do leta 2006, ko je bila registrirana naša spletna stran. V sedemnajstih letih delovanja je preživela že nekaj prenov in osvežitev, začeli smo v Flashu, prešli na WordPress, kjer jo v največji meri urejamo sami, za najbolj zahtevne posege ter preobrazbe pa od dneva nastanka skrbi naša draga Špela.

* * * * * * *

April 2007. V trening smo, za kratek čas, dobili žrebico Daisy, v družino pa smo, za vse večne čase, sprejeli njenega lastnika Bineta. Od takrat je Bine tudi naš uradni fotograf in edina oseba, ki smo ji upali zaupati skrb za našo menažerijo živali, ko smo za nekaj dni odšli zdoma.

* * * * * * *

Da bi slovenske navdušence bolje spoznali z western jahanjem, ki je bilo takrat v Sloveniji še v povojih, smo v letu 2007 organizirali nekaj delavnic pri Mauru Taccia. Čudoviti časi in krasna družba.

* * * * * * *

Tradicija, ki se je držimo še danes. Leta 2007 smo izdali prvi koledar za 2008 in naš prvi VQH letak.

* * * * * * *

Leta 2010 smo se v Avstriji spoznali s konceptom AQHA Horsemanship Campov in spoznali, da moramo pripeljati zadevo tudi v Slovenijo. Marko je na Long View Ranchu nabiral znanje leta 2010 in 2011. Horsemanship Campi, kot smo jih poznali včasih, so bili izjemna priložnost ne samo za udeležence, ampak tudi za študente konjarskih ved iz ZDA. S sabo so prinesli znanja in veščine, o katerih smo mi samo sanjali, odnesli pa so dragocene življenjske izkušnje in spoznanja o, za njih, povsem drugačnem svetu. Prijateljstva so ostala in, ker so profesorji izbirali svoje člane skupine načrtno in tehtno, nismo presenečeni, ko sledimo njihove kariere v konjeniški industriji danes.

* * * * * * *

2014. se je Marko kot prostovoljec pridružil ekipi organizatorjev European Championship of American Quarter Horses v Kreuthu (Nemčija), že naslednje leto (in vse do leta 2019) pa se je tam vračal, skupaj z Evo, kot sestavni in nepogrešljiv del teama.

* * * * * * *

Leta 2017 Marko pridobi status AQHA Professional Horseman in z motom »Pošten do konja, odkrit do lastnika,« začne svojo profesionalno pot v konjeniški industriji.
Kljub številnim strankam ter pritisku dolgih čakalnih vrst, in posledično pomanjkanju časa za trening in tekmovanja z lastnimi konji, njegov osebni etos ostaja nespremenjen: »Brez trikov, brez posebne opreme, samo predanost razumevanju konja; nobeno trgovanje, samo dobro konjarstvo.«

* * * * * * *

2019 nas je doletela izredna čast sodelovati s Texas A&M univerzo. Ponudili so nam organizacijo Horsemanship Campa in udeleženci iz Slovenije, Hrvaške in Madžarske so nabirali znanje z izjemno TAMU ekipo. Spomini za vse življenje.

* * * * * * *

V 2022 smo se prijavili v AQHA Quality Samples program. Kandidirali smo s tremi kobilami in vse tri so bile sprejete, kar je bilo za nas malo nepričakovano in hkrati tudi emocionalno. V nekih drugih časih smo se trudili prodreti s tem programom k nam, pa scena takrat ni bila pripravljena …
Vse tri, Thelma je še vedno daleč najbolje ocenjena kobila v Sloveniji, Julia je bila in vedno bo Piina, ter Classy, ki se je, kljub poškodbi, ki jo je utrpela kot žrebe, razvila v izjemno kvalitetno in tudi odlično ocenjeno kobilo, so se pri prvi semenitvi z zmrznjenim semenom odlično izkazale in nas razveselile z zdravimi in karakterno izjemnimi žrebeti – kaj več bi si še lahko želeli!
Našo pot spominov s tem zaključujemo, a hkrati gremo s polno paro naprej in že v začetku prihodnjega leta planiramo spet nekaj novega 😉.