Dogma je trditev ali načelo, ki temelji na avtoriteti, ne na znanstvenih dokazih.

Izkušnje mi govorijo, da ima večina ljudi v konjskem svetu (vključno z mano) zelo visoko mnenje o svojem mnenju. Zdi se, da dlje kot smo okoli konj, bolj samozavestni postajamo. Mislim, da je samozavest o tem, kaj počnemo in kako to delamo, dobra stvar. A skrbi me to, da se ljudje slepo ogradijo s svojimi idejami. Dogma je lahko zelo moteča pri procesu učenja.

Zlata pravila
Konjarstvo in jahanje imata zvrhan koš zlatih pravil. Zdi se mi, da bolj kot je disciplina ali aktivnost institucionalizirana, več zlatih pravil najdemo. Priročnik za Pony Club (mednarodna organizacija, posvečena izobraževanju mladine o konjih in jahanju) vsebuje strani in strani zavezujočih pravil za delo s konjem in jahanje. Enako velja za dresuro. Celo delo s tovornimi oz. vprežnimi konji je polno obveznih »to se mora« in »tega se ne sme« pravil. Ne razumite me napačno. Verjamem v jasne smernice. A v zadnjem času imam čedalje več razgovorov z ljudmi, ki imajo dogmatičen pogled na stvari in nobena količina logike jim ne spremeni mnenja. Upam da bodo moji redni bralci uvideli, da jih vedno vzpodbujam k razmišljanju in razumnemu dvomu glede vsega, kar se sliši okoli konj in jahanja. Verjamem, da je slepo odklanjanje nečesa brez racionalnega razloga nasprotno temu, kar poskušam doseči s svojim pisanjem.

Najbolj žgoči temi
Prva je barefoot trimanje kopit, tema, pri kateri ljudje izberejo stran in se je brezkompromisno držijo. Osebno nimam težav z barefoot pristopom – moji konji so bosi. A hkrati nimam problema s kovanjem in če bi moj konj potreboval kovanje, ne bi okleval. A zadeva okoli barefoota deli ljudi na tiste, ki konje izključno kujejo in tiste, ki verjamejo, da je kovanje najhujše zlo in povzroča nepopravljivo škodo na kopitih. Verjamem, da je dogma na obeh straneh neodgovorna in neupravičena.
Druga tema, ki ravno tako povzroča izlive čustev, je jahanje konj z ali brez brzde. Tudi v tekmovalnem svetu obstaja gibanje, ki si prizadeva uvrstiti opremo brez brzde v legalno uporabo. Tu in tam lahko srečamo disciplino, kjer uporabljajo hakamor, a določene institucije ne dovoljujejo uzd brez brzd. Naraščajoča skupina ljudi v konjskem svetu je nepopustljiva pri zatrjevanju, da so brzde krute in se jih ne bi smelo uporabljati. Sploh. Na drugi strani so ljudje, ki so trdno prepričani, da samo brzda lahko zagotavlja zadovoljivo kontrolo nad konjem in da bi naprave brez brzd morali prepovedati. Prepričan sem, da nobena stran nima prav. Sam vsekakor ne verjamem, da potrebuješ brzdo, da bi kontroliral konja. Veliko konj sem začel trenirati na side-pull preden sem uporabil »snaffle« (navadno enkrat lomljeno brzdo). Dosti teh konj je imelo »napake«, bili so težko obvladljivi, brcali so, ritali, se vlekli, se niso dali zajahati… Če nad konjem nimate kontrole razen z brzdo, potem je vaše znanje treniranja pomanjkljivo. To sem že velikokrat poudaril: kontrola je nekaj, kar vam dovoli oziroma da konj, ne nekaj, kar mu vi vsilite. A hkrati sem prepričan, da naj bi bil vsak konj izurjen da dobro dela z navadno lomljeno brzdo. Brzde dodajo rafiniranost in finost ter subtilnost pri jahanju. Nobenega razloga ni, da bi se brzda morala uporabljati na krut in grob način. Moje mnenje je, da naj bi bil dobro izurjen konj sposoben delati tako brez kot z navadno, snaffle brzdo.

Mislimo s svojo glavo
Ne vem, zakaj so ljudje tako dogmatični, slepo zaverovani v pravila okoli konj. Po mojih izkušnjah vedno, ko sem prepričan, da sem odkril novo pravilo, srečam konja, ki to pravilo postavi na glavo. Poznam pa ljudi, ki so že po naravi takšni, da resno zagrabijo vsako nov stvar. Vsakič, ko vidijo ali slišijo neko novo idejo, jo zgrabijo z obema rokama in postane najboljša. Ne morejo razumeti zakaj vsi drugi ne čutijo enako. A potem, čez nekaj časa, se pojavi spet nova ter boljša ideja in lanskoletna verzija je davno pozabljena. To velja za trenerje, opremo, trimerje, prehranske dodatke, terapije, veterinarje … Vedno se odkrije nekaj novega, drugačnega, »boljšega«… Po mojih izkušnjah je zelo malo stvari, ki naj bi se jih dogmatično držalo – tako v življenju kot pri konjih. Raziskujoč in kritičen um je čudovita stvar in takšna škoda je, da se ga ne uporablja dovolj, ampak se pade v najnovejšo in najbolj svetlečo stvar, ki jo v danem trenutku najdemo.

Ross Jacobs, (goodhorsemanship.com.au), konjar brez dlake na jeziku iz Avstralije, v svojem spletnem dnevniku nima zadržkov pred dreganjem tudi v najbolj občutljive teme.

Prevod in priredba: Doroteja

Tekst je informativne narave in ne more nadomestiti strokovnega mnenja. Bralcem svetujemo, da poiščejo nasvet kvalificiranega veterinarja in/ali strokovnjaka preden začno s kakršno koli diagnozo, zdravljenjem, terapijo oziroma delom s konjem.