Ko imamo opravka s konji, pomaga, če gledamo na stvari iz njihove perspektive.
Zanimivo je opazovati velike mačke in ostale plenilce pohajkovati med čredami potencialnih žrtev po planotah Serengetija v Afriki. Zebra sicer opazi leva, a če lev ne kaže agresije, bo zebra nadaljevala s prehranjevanjem. Vse dokler je lev sproščen in ne predstavlja grožnje, je sproščena tudi zebra. A ko zazna najmanjši namig sumljivega vedenja, stopi v fazo pripravljenosti. Če ji preži nevarnost, odrine na bolj varen prostor, če ne more oditi, se začne boriti.
Prizor iz narave je v veliko pomoč, ko poskušam razumeti miselnost konja.
Ko je naše obnašanje agresivno, se konj brani. Njegov um bo dosti bolj racionalno funkcioniral, ko smo do njega sočutni in postavljamo meje, v katerih se lahko nauči funkcionirati.
Divji in domači konji imajo v sebi nagon samoohranitve in žilico radovednosti. Eno jih postavlja v obrambni položaj, če si kaj predstavljajo kot nevarnost, in jih sili v reagiranje brez razmišljanja. Tisto drugo pa jih žene v raziskovanje z „odprto glavo“.
Ko najdemo načine, kako vzbuditi radovednost, ali vsaj vzdrževati konjeve misli odprte za nove izkušnje, je zelo učljiv. S postavljanjem določenih mej si zagotovimo svojo varnost, usmerimo konjevo zanimanje in gibanje ter mu omogočimo pridobivanje izkušenj, ki ga bodo pripravile na njegovo bodočo kariero. Ampak dosledne meje ne pomenijo zidov iz opeke. Želimo, da konj čuti, kot da pritiska sam nase; da ga pritisk ne zasleduje. Konj namreč lahko razume, kako se nositi s pritiskom, ki si ga ustvari sam. Ne razume pa pritiska, ki ga ne more kontrolirati, še posebej če ni dosleden. Če je neugodje ali pritisk dosleden, se ga nauči spoštovati in umikati od njega. Moramo biti previdni, da konj ne občuti, da pritisk prihaja od nas kot grožnja. Ker če bo zaznal samo rahel namig agresije z naše strani, nas bo videl kot leva. Konj bo zaznal leva v nas še preden bomo mi zaznali leva v sebi.
Če konjev samoohranitveni nagon ni aktiviran, bo zadevo rešil razumno. Ko pa se nivo strahu ali zastrahovanja dvigne, se začne področje treznega razmišljanja zapirati in obrambni mehanizem priplava na površje. Če tega ne spoznamo in ne spremenimo našega odnosa, lahko konj postane bolj zaščitniški, napet ali defenziven in reagira proti nam. Če smo sposobni analizirati, ali nas konj vidi kot leva ali kot samo enega mimoidočega soseda, lahko bolje razumemo konjevo odzivanje na nas.
Včasih je konjev odgovor odziv na naše neupoštevanje njegovih naravnih instinktov.
V čredi, na primer, si konji ustvarjajo nevtralno območje. Ne marajo, da drugi konji vdirajo v njihov prostor. Ko skrbnik vodi energičnega konja, je pogost pojav, da hodi tesno ob konju, včasih se celo naslanja nanj in ima roko visoko pri oglavniku. Konj si takrat predstavlja, da pravila (moj prostor – tvoj prostor) najbrž ne veljajo več in se začne naslanjati na skrbnika. Če konju zanikamo njegov osebni prostor, lahko ignorira ali pritiska proti nam iz frustracije, ker se kršijo njegove pravice.
Prav zares ni važno, kar mislimo, da vemo. Dejstvo je, da se konji niso naučili komunicirati z nami v našem jeziku. Skozi tisoče let, ko delamo skupaj, konji še vedno ne znajo brati, pisati ali govoriti tako kot mi. Uspehi, ki jih dosegamo s konji so zgolj zaradi tega, ker z njimi komuniciramo na njihov način.
Moramo spoznati, kako konji zaznavajo in dojemajo stvari, kot npr. našo agresijo, naš pritisk in kaj zaznavajo kot samoustvarjen pritisk. Potem lahko izkoristimo prednost energije, ki nam jo ponujajo, da bi dosegli cilje na način, ki ni grozeč za konja in je nagrajujoč za nas.
DoroTeja
Vir: Martin Black za America’s Horse
Tekst je informativne narave in ne more nadomestiti strokovnega mnenja. Bralcem svetujemo, da poiščejo nasvet kvalificiranega veterinarja in/ali strokovnjaka preden začno s kakršno koli diagnozo, zdravljenjem, terapijo oziroma delom s konjem.
